11. mar. 2018

Star Wars: The Last Jedi (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nisem eden od tistih gorečih privržencev vesoljske sage Vojna zvezd, ki znajo na izust našteti vse razrede zvezdnih rušilcev, čine čeladarskih jurišnikov in različne čustvene tone Chewbaccovih replik — po drugi strani pa tudi ne srdit nasprotnik vsega, kar bi odstopalo od mojih geekovskih predstav o zgodbi, arhetipih in likih slavne franšize. Če že, pred novodobnimi epizodami (začenši s Fantomsko nadlogo) vsekakor dajem prednost starinam iz sedemdesetih in osemdesetih, torej trojčku Novega hupanja (1977), Imperialne brce (1980) ter Vstajenja jedija (1983). Pa ne (le) zato, ker sem zadrt fosil, ki trmasto in zgolj načelno časti klasično filmografijo ter pljuva po vsem, kar diši po hollywoodskem oportunizmu (bling bling) in poenostavljenim formulam za sodobno mularijo, temveč (tudi) zato, ker sem začetke tega prelomnega filmskega epa celo doživel in se spomnim, kakšno revolucijo je prinesel George Lucas. Resda je njegov družinski blockbuster pomenil zaton angažiranega avtorskega filma in je ustvarjalne vajeti prepustil studijskim kravatarjem, ki še vedno krojijo našo filmsko vizijo (vsaj, kar zadeva potrošniško hollywoodsko produkcijo), ampak glejte — svet zabavljaštva, sedma umetnost in generacije se pač spreminjajo. Pred tem dejstvom si nima smisla zatiskati oči.
Po vseh letih na velikem platnu znova videti Hana Sola, Princeso Leio, Chewbacco, R2D2ja in recimo C3Poja, ni kar tako. Še posebej za filmoljubca kot sem sam. Pa glasba Johna Williamsa, joj, kako močan učinek ima vse to na moja čustva. No, zdaj je vse to v prvem planu še enkrat, le da se namesto Sola vrne še Luke faking Skywalker, poslednji Jedi, ki se je umaknil v osamo, kjer ga najde naša Rey (Daisy Ridley). Da Skywalkerja znova igra Mark Hamill, je itak overdose. Da se za pet minut pojavi še legendarni Yoda, pa je seveda orgazem, ki ga ne najdeš niti v porničih. —Iztok

S tako dobrohotno prizanesljivostjo se brez posebnih pričakovanj lotevam tudi ogleda novejših vojnozvezdnih nadaljevanj in čeprav sem videl vse filme doslej (vključno s spin-off mid-predzgodbo Rogue One), o njih nisem baš redoljubno poročal, saj nisem vedel, kaj zanimivega ali novega bi mogel povedati o čemerkoli; nazadnje sem nergal nad generičnostjo in derivativnostjo Prebujajoče se sile (2015), torej sedmega dela kozmične operete. Kljub nenavadno naklonjenim kritikam in odzivom ljubiteljev pa težko rečem, da me je Poslednji jedi v režiji Riana Johnsona (Looper) bistveno bolj navdušil; prav nasprotno, opažam vztrajno formulaičnost in kopiranje vzorcev, ki jih Hollywood kot pretvezo za upravičevanje pričakovanj oboževalcev čedalje težje prikriva. Nad vizualnostjo se nimamo več kaj pritoževati (CGI je pač dosegel vrhunec), za oskarja nominirana glasba Johna Williamsa — možakar ima 86 let — je takisto pričakovano všečna, liki so v skladu s politično korektnostjo rasno in kulturno raznoliki (pridobili smo celo rižojedo protagonistko Rose s poševnooko Kelly Marie Tran), C-3PO in R2-D2 sta še vedno tam, lahko se nostalgično solzimo ob preminuli Carrie Fisher (1956—2016) ali ostarelem Marku Hamillu (čigar performans še zdaleč ni tako osupljiv, kot ga hvalijo nekateri navdušenci, brez zamere), se muzamo ob adolescentni emo-cosplay nerodnosti Kyla Rena (Adam Driver), ki nas skuša prepričati o nekakšni trpinčeni, večplastni razdvojenosti med silama dobrega in zla, občudujemo novega Hana Sola oziroma simpatično neukrotljivega objestnega pilota Poeja Damerona (Oscar Isaac) ali dekliško inačico jedijevskega Nebohodca v brhkem telescu Daisy Ridley in tako naprej — a dejstvo je, da sem poltretjo uro dolg videospot ob vedru pokovke in nekaj pločevinkah ležaka predelal z enako medlim vznemirjenjem kot prejšnje dele. Po razmeroma kratkočasnem doživetju, ki sem ga pozabil že v naslednjem hipu, pa mi nikakor ni bilo do tega, da bi zadevo še kdaj videl. Kaj mi to pove o filmu? Instantna hrana je nizkokalorična in povzroča kislo spahovanje. Nekajkrat sem se praskal po glavi ob očitnih vložkih humorne razbremenitve (brezbrižen Lukov odvrg žaromeča, njegova bizarna molža vesoljskega dinozavra, Chewiejeva roštiljada z lokalno favno) in podobno motečimi WTF trenutki, da o čudežnih deus-ex-machinovskih rešitvah in superjunaških podvigih ne govorimo, ampak hej — vse v prid polnovredne disneyjevske zabave, kajne? Bolj me je motila repetitivna dramaturška nit brez osrednje zgodbe: v tekmi s časom na dirki od točke A do točke B je treba storiti to, uničiti ono, se pravočasno prebiti nekam ali onesposobiti določeni onegaj, medtem ko uporniki herojsko pridobivajo čas in odvračajo pozornost neznansko stupidnih antagonistov Prvega reda (z ridikulozno pretiranim Domhnallom Gleesonom na čelu), mnoge nedoslednosti in neodgovorjena vprašanja (beri: Snoke), sramotna potrata zvezdniških imen, ki so s pičlo odmerjeno minutažo tam samo zato, da so tam (Laura Dern, Benicio del Toro), nekaj čustvenih prebliskov ali nujnih referenc, pa spet jovo na novo v preizkušeni smeri do srečnega konca — seveda predvidljivo odprtega za prihodnje nastavke oz. finalni orgazem Epizode IX. Krmilo slednje naj bi po scenariju Chrisa Terria (Argo, Batman v Superman: Dawn of Justice) vnovič prevzel J. J. Abrams (Star Trek, Star Trek Into Darkness, Star Wars: The Force Awakens, 10 Cloverfield Lane), ki je naknadno zamenjal sprva predvidenega Colina Trevorrowa (Safety Not Guaranteed, Jurassic World). Že ta poslovno-storitvena naravnanost glede poljubnih pogodbenih izvajalcev govori o preračunljivi, konfekcijski naravi kinematografskih izdelkov. Krasni novi svet.

4 komentarji:

  1. Zadnji Iztokov stavek je nenadjebljiv.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vizualna podoba za moj okus preveč alternira med dvajsetim in enaindvajsetim stoletje. Štekam, da so retro-izgledajoči momenti (Yoda, recimo, pa Lukov fade-out na koncu) mišljeni kot poklon izvirni trilogiji, ampak I'm over that shit. Neka "vizualna homogenost" je imo kar en izmed idealov, ki bi se jih tak film moral držati. Razen tega bi se pa kar strinjal z vsem zapisanim (tudi, ali pa še posebej s tem, da je Hamill v bistvu razmeroma švoh igralec).

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz pa brez sramu priznam, da sem bil navdušen nad filmom. Ni brez napak seveda, toda po res dolgem času me je Star Wars film presenetil z nečim novim, ki je za moje pojme dejansko delovalo. Mogoče mi je pa zato bil tako dober ker vem, da bo to eden zadnjih SW filmov, ki mi bo všeč, glede na Disneyjeve prihajajoče plane.

    OdgovoriIzbriši
  4. Po svoje imaš prav: nič ne kaže, da bo šlo kaj na bolje, kar se tiče SW. ;)

    OdgovoriIzbriši