16. feb. 2018

Phantom Thread (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Daniel Day-Lewis, najbolj predan in prepričljiv igralec svoje generacije (My Left Foot: The Story of Christy Brown, In the Name of the Father, The Boxer, Gangs of New York, Lincoln), je v svojem domnevno zadnjem nastopu pred igralsko upokojitvijo sklenil še enkrat združiti moči z ameriškim scenaristom in režiserjem Paulom Thomasom Andersonom (Boogie Nights, Magnolia, Punch-Drunk Love, The Master, Inherent Vice), potem ko sta z njegovo zgodovinsko-karakterno dramo There Will Be Blood (2007) ustvarila eno največjih kinematografskih mojstrovin tistega časa. Tokrat sta po literarnem navdihu zgodb o duhovih angleškega pisatelja M. R. Jamesa (čigar oboževalec je bil tudi H. P. Lovecraft) skupaj oživila portret modnega oblikovalca Reynoldsa Woodcocka, ki v Londonu v petdesetih letih prejšnjega stoletja kroji prestižne ženske obleke za dame iz visoke britanske družbe, bogate vdove in članice kraljevskih družin. Woodcock (Day-Lewis) živi sam s sestro Cyril (Lesley Manville), ki vodi njune posle, organizira zahtevno delo številnih šivilj ter skrbi za to, da je dnevna rutina čudaškega Reynoldsa vselej enaka, brez pretresov, strogo posvečena ustvarjanju. (Lik je menda navdihnil resnični španski kreator Cristóbal Balenciaga Eizaguirre.) Malenkostni, pikolovski, obsesivno-kompulzivni modni umetnik Woodcock je zahteven človek, ne odstopa od asketskega deloholičnega vsakdana in samodiscipline, je zadrt samec in nobena spremljevalka z njim ne zdrži prav dolgo. A potem na oddihu na podeželju spozna natakarico Almo (Vicky Krieps), na prvi pogled sorodno dušo, za katero se mu zdi, da jo je "že ves čas iskal". Umirjeno, prijazno dekle se preseli v dvorec ekscentričnega oblikovalca, kot njegova muza, krojaški model, priležnica in asistentka pri šivanju oblek. Zdi se, da ji táko življenje ustreza, in celo stroga Cyril je partnerici svojega brata precej naklonjena. Vendar so še tako skromna pričakovanja na hudi preizkušnji, saj introvertirani in odljudni Woodcock z ničimer na kaže svoje ljubezni ali potrebe po družbi. Napetosti se vrstijo in Alma je deležna marsikaterega razočaranja, vendar se odločno dekle preprosto ne da: izvoljenca bo nekako pripravila do tega, da bo odvisen od nje, da bo potreboval njeno nego in znal ceniti njeno vlogo.

O fantastičnem nastopu irsko-britanskega virtuoza metodične igre ne kaže izgubljati besed; medtem ko večina hollywoodskih figuric (Morgan Freeman, Bruce Willis, Tom Cruise, Brad Pitt, Robert De Niro) v vseh filmih enako upodobi zgolj različico samega sebe, se Day-Lewis vsakokrat stopi s svojim likom in sam pri tem docela izgine. (Če ne omenjamo njegovih prislovično perfekcionističnih, požrtvovalnih priprav.) Oskarjevska nominacija za glavno moško vlogo tako ni nobeno presenečenje, kot tudi ne za njegovo soigralko Lesley Manville (in še v štirih drugih kategorijah, med njimi tudi za režijo in najboljši film). Veliko pohvalo bi si gotovo zaslužila tudi Vicky Krieps, ki sijajno zaokroži glumaško zasedbo. S čudovito glasbeno podlago Andersonovega stalnega sodelavca Jonnyja Greenwooda, fluidno montažo Dylana Tichenorja ter pristno scenografijo in kostumografijo je film prava vizualna poslastica (ni čisto jasno, kdo je bil snemalec, menda je s kamero rokoval kar sam režiser). Še bolj zadovolji čute in domišljijo s svojo otipljivostjo in pripovedno večplastnostjo, ki zajema motive od pravljičnih prispodob (strupene gobe, motivi lepotice in zveri) do psihosocialnih arhetipov (prikazni kot kompenzacija preteklosti ali breme vesti) ter jih združuje v pretanjeno in zamaknjeno, občuteno vzdušno, naravnost hipnotično celoto vzajemne igre moči med spoloma. Razen metafore o iskanju in sprejemanju duhovno-čustvene dimenzije (alma, šp. 'duša', 'duh' ali 'čustvo') je subtilnih pomenov toliko, da lahko pri vsakem ogledu dveurnega celovečerca odkrivamo nove: posvetitev življenja poklicni obsesiji z estetiko in iskanju lepote; nujni zlom moškega ega pod žensko posesivnostjo (ne le Alme, temveč tudi hladnokrvno preračunljive sestre Cyril) in njegova sprevržena želja po podreditvi; nenehna dinamika čustvenega približevanja in oddaljevanja, značilna za večino ljubezenskih odnosov ("fantomska nit" kot namišljena, iluzorna vez med ljudmi?); simbolična freudovska moška navezanost na mater (ali sestro) in nezavedna potreba po osamosvojitvi; mitski motiv občutljivega in muhastega umetnika, ki ob navdihu vselej prisotne-odsotne muze potrebuje prostor za izražanje, obenem pa ne zdrži brez človeške interakcije in bližine; zavedno ali mazohistično trpljenje, ki postopno utrjuje integriteto in osmišlja eksistenco; parabola toksičnega, samouničevalnega moškega principa (tudi s seksualnimi namigi priimka Woodcock, ki sta se ga režiser in igralec domislila kot šalo, a sta ga potem obdržala); ter odmik od premočrtne in dolgočasno predvidljive življenjske smeri — ki morda kaže celo na avtobiografski značaj Andersonovega pripovedovanja in ustvarjanja. Vem, tukaj že močno špekuliram — a vendarle.

Tako kot marsikateri njegov prejšnji projekt tudi ta film odstopa od mainstreama in bržčas ni za vsakogar (dasiravno se mi zdi manj hermetičen od Gospodarja); zlasti v fekalijah konfekcijskega hollywoodskega oportunizma deluje zapleteno in težko prebavljivo. Anderson ga je posvetil svojemu prijatelju in mentorju, velikemu Jonathanu Demmu (The Silence of the Lambs, Philadelphia, The Manchurian Candidate, Rachel Getting Married, Ricki and the Flash), ki je aprila 2017 izgubil boj z rakom.

8 komentarjev:

  1. Jaz bom kar iskren in bom priznal, da se mi je tale film zdel neizmerno dolgočasen. Res je, PTA (sem njegov fan drugače) obvlada svoj posel in z obrtniškega vidika je film izjemen, toda nekako me setting in dogajanje nista ravno pritegnila. Imam pa tudi sam v planu še kaj zapisali o filmu in predstaviti svoje doživetje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Verjetno je za doživetje zgodbe PTA res potrebna določena angažiranost in predpriprava; ker dolgočasnost bi se dalo po mojem očitati skorajda vsem njegovim, zlasti pa zadnjim. Vendar so njegovi poudarki in odlike drugje: v niansah, bogati tapiseriji pomenov in značajev, v neizrečenem in seveda v širši sliki onkraj same zgodbe. Moram priznati, da njegov prejšnji (Inherent Vice) tudi meni ni najbolj sedel, zato pa je večina drugih res mojstrovin.

    OdgovoriIzbriši
  3. Film je dober, vreden tistih 3,80 evrov za karto. Me pa ob takih resnih projekcijah zmoti publika, ki je zelo neresna in se stalno nekaj hihita ob kao smešnih filmskih prizorih, ki jih v filmu ni, in s tem samo kažejo svojo omejenost, medtem ko skuša 98 procentov ljudi v dvorani v miru gledati film. Sem bil pa tudi edini najstnik na projekciji, večina ljudi je bila tam okoli 40, 50 let stara.

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa The Master je zdaleč bolj gledljiv in dovršen film, meni še sploh ne vleče, medtem ko se The Phantom Thread na trenutke zelo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Zanimivo, kako različno doživljamo. Mene je Phantom kar pritegnil, moram priznati, zato pa se mi je Master zdel na trenutke malce neenakomeren in bolj neuravnotežen (da o Inherent Vice ne govorim). Ampak to pestrost cenim pri PTA.

    OdgovoriIzbriši
  6. 3,80€ za karto? Kateri kino pa je tako poceni? Drugače pa imam zelo podobno izkušnjo v kinu glede tega filma. Večina je bila starejših in se je smejala stvarem, kot da gleda nek nedeljski TV film in je važen samo končni razplet. Ko so odhajali ven, so ga že pozabili, medtem, ko so za nas cinefile stvar tam šele začne.
    Jaz še nisem ravno strnil vseh vtisov. Vsekakor ga je bilo pa užitek gledati, igralske predstave, režija, fotografija,... to te pač odnese.

    Inherent Vice je nedvomno največji mimostrel Andersona. Dejansko sem ga težko pogledal in se smatram za njegovega fana. Vsi ostali njegovi filmi so pa praktično mini mojstrovine. Vidiš, da je to delo auteur-ja.

    OdgovoriIzbriši
  7. Tudi sam priznam, da sem se med ogledom (niti ne tako dolgega filma) na trenutke dolgočasil, vendar je končni vtis vseeno precej pozitiven. Špekulacij o sami zgodbi je veliko, kaj pa je želel povedati, pa najbrž ve samo PTA sam, poleg tega rdeče niti tudi ne gre iskati (=fantomska). Bolj gre za vizualno in obrtniško mojstrovino (Anderson se je tokrat izkazal tudi kot mojster fotografije!), epopejo po vzoru drame Tekla bo kri, s ponovno ‒ in upam da ne zadnjič ‒ izjemnim DDL.
    Res je, Day-Lewis je pač "actor" in ne "movie-star", torej njegova predstava temelji na liku samem, ne pa na lastni karizmatično tipa Pacino, De Niro, Nicholson.
    Če je bilo zgoraj že govora o humorju, moram priznati, da sem se med ogledom tudi sam nekajkrat nasmehnil, saj Fantomska nit dejansko premore nekaj precej dobrih komičnih vložkov (Almino cmokanje in Reynoldosvi predirljivi pogledi).

    OdgovoriIzbriši
  8. Čudovit film!
    Glede Inherent Vice, odličen in zelo, zelo poseben.

    OdgovoriIzbriši