14. dec. 2017

Sing Street (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Komična drama o prijaznem irskem mladeniču, ki ga obubožana starša prepišeta na cenejšo katoliško gimnazijo, mladi izobčenec pa ustanovi lastno srednješolsko pop-skupino, da bi očaral dekle? Zdi se kot banalna, klišejska, patetična in osladna melodrama, kakršnih je (vsaj v Hollywoodu) na tisoče, kajne? Tako sem mislil in pričakoval najslabše — ter se zmotil, kolikor sem dolg in širok. Ker nisem vedel, da gre za (deloma) avtobiografsko izpoved Johna Carneyja (On the Edge, Once, Begin Again), domačina iz Dublina, glasbenika in nekaj časa basista pri irski skupini The Frames, ki je tudi v resnici obiskoval v filmu prikazano Srednjo šolo Kongregacije krščanskih bratov na dublinski ulici Synge Street (od tod besedna igra pri naslovnem imenu šolske zasedbe). Režiser glasbenih videospotov in specialist za nizkoproračunske neodvisne projekte je po lastnem scenariju in s fantastično zasedbo mladih igralcev — v resnici istih let kot njihovi liki — dosegel nekaj izjemnega: po mojem skromnem mnenju najbolj prisrčno, duhovito in pomenljivo muzikalično zgodbo o odraščanju, kar sem jih videl v zadnjem desetletju ali dveh (glej tudi: Almost Famous, The School of Rock). Irci pač znajo.

John Carney je že vsaj dvakrat v svoji karieri dokazal, da je glasba pisana na njegov režijski slog kot note na ... no, kot rdečilo na Boy Georgevih licih. Leta 2009 je z mjuziklom Enkrat (Once) osvojil gledalce Sundancea, ter nato s Ti pesem lahko resi življenje? (Begin Again, 2013) uspeh ponovil na ameriških tleh, z ameriško zasedbo, ki je med drugimi vključevala člana skupine Maroon 5, Adama Levina, ki si je za originalno skladbo filma prislužil celo nominacijo za oskarja. —Bojana Bregar, FilmFlow

Razen obče nepretencioznosti, očarljivo ujetega duha nekega legendarnega časa, sila doživetih igralskih nastopov (odlični Ferdia Walsh-Peelo v glavni vlogi je v resnici glasbenik in vokalist) in posrečeno odbranih stranskih likov najbolj prepričajo njihovi razvojni loki, ki skupaj z nenehno spreminjajočim se slogom "futurističnega" pop-benda dajo čudovit vtis zorenja mladih protagonistov: njihovega premagovanja najstniških težav (šolski nasilneži, prva ljubezen, disfunkconalne družine, socialne vrzeli) in soočanja z resničnim svetom, v katerem ti ni nič podarjeno — če hočeš poseči po sanjah, četudi le zato, da boš osvojil srčno izbranko, se boš moral dejavno in osredotočeno lotiti dela. Glavni junak je v tem sijajen in čeprav se lagodno nostalgična zgodba ne ogne nekaterim bolj stereotipnim prijemom (uporniška predstava na šolskem plesu, spreobrnitev pretepača v sodelavca in prijatelja, kompenzacija neuresničenih idealov starejšega brata, idealizirano naiven epilog poti v lepšo prihodnost), ves čas suvereno ohranja našo pozornost z neverjetno človečnostjo, otipljivostjo in poistovetljivostjo.

Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ, "Niso ravno Beatli, kaj?" Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo zviška. Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. —Nik Beseničar, FilmStart

Jasno, da glasbena kariera pravih skupin ni tako premočrtna in preprosta, kot to prikazuje preobrazba mladega pevca Conorja 'Cosma' Lawlorja, ki se bliskovito hitro nauči glasbene produkcije in nove uspešnice niza z ustvarjalno lahkotnostjo (Gary Clark, vokalist nekdanje škotske zasedbe Danny Wilson, je posebej za film napisal večino nadvse spevnih skladb), vendar je poanta optimistične in navdihujoče mladostniške pripovedi drugje: v iskrenosti in nepokvarjenosti mlade generacije, ki v glasbi najde ventil za lastno življenjsko smer in odmik od vnaprej usojenega, brezizhodno utečenega, surovega sveta.

2 komentarja:

  1. Mene pa je med člani igralskega ansambla najbolj navdušila Lucy Boynton! Za sam film sem imel sicer višja pričakovanja, bolj (na račun manjših pričakovanj?) se mi je dopadel denimo režiserjev Begin Again.

    OdgovoriIzbriši
  2. Res je, punca se je odrezala, ampak vsi drugi (z glavnim junakom na čelu) pa nič manj, čeprav so imeli bistveno manj igralske kilometrine, to pa zelo cenim.

    OdgovoriIzbriši