28. dec. 2017

Blade Runner 2049 (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ni se mi pretirano mudilo videti tega filma; kljub že kar sumljivo naklonjenim kritikam in (vselej upravičenim) hvalospevom kanadskemu mojstru Denisu Villeneuvu (Incendies, Prisoners, Enemy, Sicario, Arrival) in slinastemu omedlevanju navdušencev nad izvirnim Iztrebljevalcem (1982) starega prdca Ridleyja Scotta. Med njimi sem tudi sam, prav zato sem si njegovo nadaljevanje ogledal s toliko bolj priostrenim očesom in kančkom zdravega filmskega razuma. Lahko se strinjate ali ne: film je obrtniško in produkcijsko (režija, kamera, kompozicija, barve, montaža, glasba, zvok) resnično prava poslastica za čute, igralske predstave so povečini zadovoljive do solidne (tudi izvirnik ni zaslovel z oskarjevskimi performansi), dočim je tematsko in konceptualno Denisov skoraj triurni umotvor odločno predolg in preveč ambiciozen za tisto, kar skuša sporočiti in posredovati (ki že tako ni revolucionarno edinstveno in žanrsko prelomno — a saj tega nismo niti pričakovali). Boljši od originala? Nikakor ne, brez zamere. Ali suvereno stoji kot samostojni projekt in za razumevanje ne potrebuje predznanja o svetu in likih Iztrebljevalca? Tudi to ne drži. Nemara najboljši film Villeneuva doslej? Če mene vprašate, prav gotovo ne. Kljub vsemu eden boljših sequelov, kar so jih posneli? Če pomislim na The Godfather Part II (1974), Star Wars: The Empire Strikes Back (1980), Star Trek 2: The Wrath of Khan (1982), Indiana Jones and the Temple of Doom (1984) in seveda Mad Max 2: The Road Warrior (1981), zlahka dvignem obrv tudi nad tem. Vem, preveč pikolovski sem; a glede na najvišja pričakovanja v novejši zgodovini kinematografije, ki smo jih imeli od Villeneuvovega podviga, se temu spet ne gre tako zelo čuditi.

Kako se torej lotiti nadaljevanja kultnega? Po besedah kanadskega režiserja je bil prvi korak odličen scenarij (Hampton Fancher, Michael Green, Ridley Scott), nad katerim je bil izredno navdušen tudi Harrison Ford. Temelji so bili zastavljeni, Villeneuve pa je v proces takoj vključil prekaljenega cineasta Rogerja Deakinsa, zadolženega za vihtenje kamere in vizualno podobo naslednjega poglavja noirovske detektivke na ulicah distopičnega Los Angelesa. —Lebinger, Deseta umetnost

Prepričan sem, da so si film že ogledali vsi, ki so to želeli, zatorej se ne bom obremenjeval s tem, da bi diplomatsko prikrival ključne vsebinske točke. Kdor ga vendarle še ni videl,  SPOILER  — vsem drugim pa vabilo k razpravi in h komentiranju mojih vtisov.

Seveda tudi ni bilo pričakovati, da bo imel tak projekt eklektičen značaj ter izrazito avtorsko noto (kljub Hamptonu Fancherju, ki je napisal tudi scenarij originala iz leta 1982) in kdor misli, da ga je smel Villeneuve prikrojiti v lastno umetniško vizijo, se kajpak moti. Da gre za oportunističen studijski kompromis, priča množica motivov, umeščenih formulaično in premišljeno, da bi z ustreznimi referencami (ki jih v razvajenosti ne opazimo več) načrtno nagovarjali nostalgični čut občinstva. Velikanska šarenica že takoj v štartu? Ček. Preleti megličasto neonskega velemesta? Ček. Harrison Ford v stari vlogi? Ček. Edward James Olmos v petsekundnem kadru brez vsakršnega smisla in globljega pomena za zgodbo, ki je tam pač zato, da se pojavi? Ček. Platinastemu liku Daryl Hannah podobna figura replikantske prostitutke? Ček. Časovni prebliski na razvpiti Voight-Kampffov test in prepoznavni zvoki videonaprave za obdelavo in približevanje posnetkov? Ček. Naj bo dovolj, saj se razumemo. Če k temu dodamo še zvezdniško igralsko zasedbo (v izvirniku je bil Ford edini, za kogar je po zaslugi Vojne zvezd tedaj sploh kdo slišal), je konfekcijska narava izdelka še bolj jasna. Sicer se glumači odrežejo spodobno (sploh Gosling je z brezizrazno vodilno vlogo pravšnja izbira), dasiravno bi zlahka pogrešili Jareda Leta v nadležno stereotipni vlogi digitalnega genija z božjim kompleksom, omledno Ano de Armas v vlogi hologramske umetne inteligence ter še eno klišejsko, borilno veščo antagonistko (očitno so slednje zdaj v trendu), če ne omenjam nekaterih zgrešenih likov ali sramotno postranskih vlog sicer odličnih igralk (beri: Robin Wright).

Najpogostejša pripomba na prvega Iztrebljevalca je, da je dolgočasen. Pomanjkanje akcijskih prizorov in dogajanje s počasnim tonom sta res primerna za najbolj potrpežljive gledalce in 2049 zopet z omenjenima prijemoma pripoveduje svojo zgodbo. Monotono dogajanje še posebej pride do izraza ob skorajda triurni dolžini filma in resnici na ljubo je tempo nemalokrat prepočasen. Velik vzrok tudi leži v podzgodbi umetne inteligence Joi, saj so prizori z njo enostavno predolgi in kdaj tudi ubijejo tempo. Resda doda ta element dodatno plast filmu in ima tudi veliko funkcijo pri razvoju zgodbe, toda obenem vse preveč spominja na elemente filma Ona (Her, 2013). Drugi vzrok pa je sama Villeneuvova režija, ki skorajda vedno postreže s počasnejšim tonom, še posebej v drugi tretjini, toda zadnji režiserjev film ne uspe pravočasno prestaviti v postavo ali dve višje. —Jure Konestabo, Filmstart


Ampak dobro, vse lepo in prav, pomembna sta zgolj koncept in poanta, kajne? Vso lepoto kamere mojstra Rogerja Deakinsa (The Shawshank Redemption, Fargo, The Big Lebowski, No Country for Old Men, Skyfall, Sicario) lažje prenesemo, če se dogaja v pomenljivem kontekstu in skladna estetika prizorišč ni le sama sebi namen. Tisto, kar me je bolj zmotilo, je namreč kar osrednja žanrska premisa, ki so jo v vnaprej pričakovanem zamiku nejevere mnogi sprejeli kot nekaj samoumevnega, vendar je v resnici popolnoma absurdna: replikanti, ki so zmožni rojevanja otrok. Če je bil v dvoumnem epilogu izvirnika Deckard najverjetneje sintetično bitje (vsaj Ridley se je takega trudil prikazati), je bila nečimrna fatalka Rachael prav gotovo robot — in v enem ali drugem primeru bi bilo spočetje otroka nekaj tako fantastičnega, da bi rekurzivno sesulo v prah vso interno logiko in verodostojnost zgodbe. (In še nekaj: replikant, ki se stara?) Tako pa ostaja mlačen priokus nečesa, kar je očitno služilo zgolj kot gonilo pripovedi in prikladna motivacija za njene like, namesto da bi zbujalo širše družbeno-politične odtenke in kritične poudarke. Ker če izvirni Iztrebljevalec v pristni kiberpankovski premisi govori o človečnosti in se sprašuje o razliki med prirojenim in naučenim (oz. vcepljenim), potem nas novi film nagovarja — s čim, pravzaprav? Naklonjenostjo med androidom in njegovo hologramsko družico (saj razumem namig na potrošniško etiko in prodajo industrijskih čustev) ali evolucijsko lojalnostjo med stanovskimi kolegi ali dilemo o pravici (in želji) sintetičnih bitij do ljubezni in življenja? Vse to smo v 35 letih od prvega Iztrebljevalca namreč videli že večkrat, veste (glej denimo The Machine ter Ex Machina). Resda ne v tako čedni embalaži, a vendarle. Razen tega gre še za subjektivni občutek neverjetne organskosti in življenjskosti, ki ga je ponujal domala preroški, umazano soparni neo-noirovski izvirnik, medtem ko je nadaljevanje kar malce preveč estetizirano in čustveno sterilno, pusto, podobno sodobni računalniški igri z neverjetno grafiko in vrhunsko ločljivostjo. (Nekaj je čudaških dramaturških nesmislov in pripovednih nedoslednosti, a pustimo malenkosti.) Razlika med digitalnim in analognim ali med zvokom na vinilkah in datotekami MP3 ali med instantnim obrokom in polnovredno domačo hrano?

Denis Villeneuve doslej še ni posnel slabega filma in tudi ta je več kot soliden, vreden ogleda. (Zagotovo ni tako razočaranje kot filmski rimejk Ghost in the Shell s Škrlatno Johanco.) Vendar pa dvomim, da bo sčasoma pridobival na vrednosti in preraščal v kult, kot se je to zgodilo z originalom. Sploh spričo dejstva, da bomo zaradi finančnega uspeha po vsej verjetnosti videli še več njegovih nadaljevanj.

Videl sem reči, ki jih vi ljudje ne bi verjeli. Nadaljevanja kultov, ki jih ni mogoče poustvariti. Horde gledalcev, ki trumoma polnijo kinodvorane. Kravatarje, ki si vnovič manejo pohlepne roke. Vse to bo izgubljeno v času ... kot solze oboževalcev v dežju.

6 komentarjev:

  1. Se strinjam z zapisom, kot sem ti že pred časom pisal in se potem nekako nisem spravil k pisanju vtisa. Tudi sam menim, da ga čas ne bo privzdignil, je pa kinematografija poslastica. Že zato ga postavim na poličko. :)
    Je pa prežvečenost osrednjih tem tisto, kar ga potoloče, kot si izpostavil. Nič resnično novega ne ponudi.
    Sicer pa, letos zame vrhunec prav gotovo Florida Project.

    OdgovoriIzbriši
  2. Oho, hvala za namig. (Naknadno sem v svoj zapis vključil tvoj citat.) Drži, že vizualno gre za bombonček, ki je omembe vreden. Tematsko in konceptualno pa po mojem ne presega recimo Ex Machina, o katerem dandanes tudi ni več veliko govora.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ravno včeraj sem si še enkrat ogledal film in imam nekaj pripomb na tvojo recenzijo :) To, da so replikanti zmožni rojevati, se mi zdi čisto ok, saj gre za umetno izdelane ljudi. Torej niso androidi, tako kot v Dickovi knjigi. Pa tudi sicer se mi te razne kljukice niso zdele sporne, saj ne gre za čisti fan service ala Star Wars, ampak so tam z nekim z namenom ali pa povsem v ozadju. Recimo šarenica je zelena in se lepo navezuje na tisti Deckardov citat "Her eyes were green", ki je eden boljših momentov v filmu.

    Te pa razumem, da te film morda ni toliko pritegnil in se ti je zdel bolj style over substance. Iskreno ni ničesar novega ustvaril in ravno to je tricky pri nadaljevanjih, saj si nekako suženj že ustaljenih idej in se ne smeš preveč oddaljiti. Mislim pa da je BR2049 še vedno nadpovprečen primerek za to sedanjo filmsko sfero in bi zaslužil vsaj osmico. Ampak to je samo moje mnenje :)
    Brez skrbi, nadaljevanja pa ne bo, saj je film kar pošteno flopnil finančno.

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala za komentar. :) Meni se zdi razmnoževanje nedosegljiva faza evolucije umetnega življenja, ampak po svoje imaš prav: če sprejmeš dejstvo, da je sploh možen obstoj replikantov, potem ni prav daleč do zamika nejevere, po katerem sprejmeš pa še njihovo rojevanje. Je pa precej na silo to dodano, glede na prvo zgodbo, kjer nič podobnega ni bila poanta filma.

    Razumem tudi druge pomisleke in sprejemam pripombe, edino za finančni flop se mi zdi precej čudno: film je resda zaslužil manj kot so pričakovali, govora o taki katastrofi pa vendarle ni bilo. No, kakorkoli, jaz nadaljevanj gotovo ne bom pogrešal. Tudi brez Villeneuvovega bi prav mirno živel -- škoda, da ni posnel kaj drugega, saj gre trenutno za enega daleč najboljših režiserjev na zahodu.

    OdgovoriIzbriši
  5. No morda sem malce pretiraval, toda dejstvo je, da film ni bil kdo ve kako finančno uspešen in je pridelal neko pozitivno nulo. Drugače pa veliko raje vidim, da če so že morali posneti nadaljevanje, da ga je posnel Villeneuve in ne senilni Ridley.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ha ha, to pa vsekakor, se globoko strinjam: če že kdo, potem Villeneuve. Pa saj je po mojen maredil največ, kar je sploh mogoče narediti.

    OdgovoriIzbriši