24. avg. 2017

Rough Night (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Dekliška noč je celovečerni podvig mlade ameriške režiserke Lucie Aniello, doslej najbolj znane po televizijski (in spletni) seriji Broad City ter sodelovanju z uveljavljenimi komičarkami kot Amy Poehler. Svoj projekt je zastavila kot novodobno obuditev grotesk zmešnjav in črnih komedij tipa Weekend at Bernie's (1989) ali Very Bad Things (1998), s primesmi sodobnih politično nekorektnih burk in žurk v slogu The Wedding Ringer (2015) ali Office Christmas Party (2016) in kajpak butaste pijanske franšize Prekrokana noč. Motiv razvratnih fantovščin ali dekliščin, ki predstavlja skoraj lasten podžanr (kjer se fantje ali dekleta ali študentje spustijo z vajeti), ima sicer širok in hvaležen komični potencial, le malce ponavljati se je že začel s podobnimi vzorci in stereotipi.



To je tisto, kar gre očitati tudi Aniellovi, čeprav smo zavoljo njenega prvenca vendarle lahko prizanesljivi. Sploh zato, ker ji uspe nepričakovano dobra glumaška interakcija in karakterizacija likov; slednji niso zgolj prazne posode humornih gegov in situacijske komedije, temveč prikažejo poistovetljivo, skorajda sočutno in predvsem razmeroma stvarno značajsko podobo z nekaterimi pomenljivimi poudarki in kritičnim prerezom prijateljstva deklet: ljudje se sčasoma spreminjanjo, njihove nekdanje vrednote in mladostniški ideali pa doživijo osebnostne premike ali zasuke. Kljub temu žal pusti vtis ne povsem izkoriščenega potenciala, ki ga še poglobi docela absurdno dogajanje. Jasno, da je to pravzaprav namen nepretenciozne komedije, ki ne skriva samoreferenčnih plati in (avto)satirizacije žanra, a bi vendarle moralo biti udejanjeno bolj pritajeno in neopazno; če gledalcu preveč očitno vržeš v obraz namig "Hej, tole je smešno, zabavaj se," bo učinek prav nasproten.

Takole: punce si v sobo naročijo striptiznika, moškega, ki bo šel »do nagega«, ja, »full monty«. To je to. Happy boxing day! In res je veselo: striptiznika namreč med »točko« ponesreči ubijejo. Dekliška noč je tipični otrok naše dobe: da bi bile stvari zabavne, mora nekdo umreti. A to še ni vse: ženskam, ki jih cilja in ki se jim zdijo Chippendales zadnji stadij ženske osvoboditve, ponuja še učinkovitejšo, hardcore feministično verzijo ženske osvoboditve, kakršno je verjetno videla v francoskih filmih Posili me! in Romanca, eliminacijo moških. Vprašanje je le: s kom se bodo potem poročile? —Marcel Štefančič, Mladina


Vendar je umotvor tako pretiran, da je mestoma kar zabaven. Začne se kot vulgarna seksualno-straniščna burleska, potem preraste v črnokomični absurd, se spogleduje z akcijsko komedijo zmešnjav, vzajemnost med ženskimi liki pa začini z nostalgično generacijsko noto o veljavi mladostnih prijateljstev in ljubezni. Dasiravno se ponaša z zvenečimi igralskimi imeni kot Scarlett Johansson, se vse druge punce odrežejo (še) bolje, zlasti Jillian Bell (Fist Fight) in duhovita Kate McKinnon (ki je veliko zabavnejša kot v mlačnih in zmedenih Izganjalkah duhov), dočim sta zvezdniška Demi Moore in Ty Burrell (Sodobna družina) v ridikuloznih kameo vlogah promiskuitetnih sosedov prav hilarično smešna. Da se v liku skorajšnjega ženina pojavi kar sam scenarist Paul W. Downs, je že večji kiks, saj bi bolj izkušen glumač naredil precej boljši vtis. Razen tega pripoved deluje kot zmes znanih vzorcev in enačb (beri: ženska inačica Totalnih pokvarjencev), zato je tudi njen učinek kratkotrajen. Celovečerec Aniellove nikakor ni slab, kot dajo to slutiti kritiške ocene in njegov zaslužek v blagajnah (zgolj podvojil je vložek); če ne drugega, dokazuje, da znajo tudi punce posneti film, docela enakovreden moški komediji. Po drugi strani pa smo tovrstno sprevračanje hollywoodskih klišejev spolnih vlog tudi že videli.

Ni komentarjev:

Objavite komentar