24. maj 2017

T2 Trainspotting (2017)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nisem naklonjen sequelom in tudi veselim se jih ne. (Pravzaprav celo novega Iztrebljevalca 2049 režiserja Denisa Villeneuva iz gole previdnosti pričakujem s pretežno mešanimi občutki.) Doslej še niso posneli filma, ki bi s svojim nadaljevanjem v kakršnemkoli smislu prekosil izvirnik (ne, tudi Cameronova akcijska umotvora Aliens in Terminator 2 nikakor nista boljša), razen redkih morebitnih izjem kot Cestni bojevnik (1981) oziroma drugi del Pobesnelega Maksa in še kaj podobnega (kar potrjuje to pravilo). Ne le to, temveč te Hollywood z neskončnimi nadaljevanji tudi izkoriščevalsko in brezsramno nateguje. Če se tega ne zavedaš ali se z edinim motivom molže denarja pravzaprav niti ne strinjaš, potem si očitno skromnega uma — pardon, imaš pač skromna pričakovanja in si zadovoljen(a) z majhnim: plehko iteracijo iste zgodbe z drugimi /drugačnimi liki, oportunistično razvodenelim sporočilom ali repetitivno epizodno različico premise, postavljene v enak filmski univerzum.

Če je prvi film nekakšna oda hedonizmu in se loti odvisnosti od heroina ter pojava vzpenjajoče se potrošniške družbe, se je njegov naslednik usmeril k staranju in občutku krivde, zaradi grehov iz preteklosti. Temu primeren je tudi ton filma, ki ni tako naelektren in hitro tempiran, kot je to pojav pri predhodniku, saj se T2 Trainspotting popolnoma zaveda, da na noben način z njim ne more konkurirati in se tudi spretno izogne popolnemu repliciranju zgodbe, ki je zelo pogost pojav pri nadaljevanjih. Šestdesetletni britanski režiser še vedno zna posneti film in njegov zadnji izdelek ni izjema, kot po navadi je vse še podkrepljeno z nadpovprečno glasbeno podlago. —Jure Konestabo, Filmstart


Danny Boyle nas z nadaljevanjem svojega projekta, ki je eksplodiral v popkulturni fenomen, vsaj ne nateguje. Če imaš ta občutek, se nemara slabo spominjaš kultnega Trainspottinga (1996), posnetega po knjižni uspešnici škotskega pisatelja Irvina Welsha (seveda jo imamo tudi v izjemnem slovenskem prevodu Andreja E. Skubica v filmski zbirki Prvinski nagon). Šlo je za dekadenten generacijski upor, spretno umeščen v zeitgeist prehoda v devetdeseta leta na obrobju družbeno-kulturnega okolja in začinjen s frenetičnim heroinskim delirijem. Zmedeni, anarhični, popolnoma neodgovorni mladi (anti)junaki so se zoperstavljali asimilaciji, indoktrinaciji in mrtvilu konvencionalnosti; družili so jih beli prah, nogomet in prijateljstvo iz otroštva (če odštejemo nacionalno pripadnost). Zlagana politično-civilizacijska pričakovanja in konformizem zbujata odpor ter (samo)uničevalnost, na socialnem robu pa se razraščajo osebnostne zablode in družbena patologija, ki iščejo uteho v zanikanju obstoječega reda ter opresivne življenjske usojenosti.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

In zdaj smo tam: dvajset let pozneje, v vsakršnem smislu (tudi meta-filmskem). Svet se spreminja, trendi se obračajo, ljudje pa se starajo in umirajo. Glas razuma Mark Renton (Ewan McGregor), ki je najboljše prijatelje tedaj prelisičil in pobegnil z bogatim izkupičkom preprodaje mamil, se po dveh desetletjih (in propadli zvezi) iz Amsterdama vrača v rodni Leith, predmestje Edinburgha. V zdaj neznano, povsem spremenjeno okolje se z zdravstvenimi težavami (posledica nekdanjega nebrzdanega življenja) vrača s strahom in nelagodjem, vendar preprosto nima druge možnosti; moral se bo soočiti s preteklimi grehi. Njegovega prihoda se še najbolj razveseli Spud (Ewen Bremner), čeprav mu Mark "po tistem, ko mu je uničil življenje, pokvari še smrt" (oziroma poskus samomora), medtem ko je mejno psihopatski in nezanesljivi Sick Boy (Jonny Lee Miller) do lažnivega prevaranta odkrito sovražen. Svoji poslovni sodelavki pri izsiljevalskih podvigih in domnevnemu dekletu (Anjela Nedyalkova) obljubi, da bo Rentonu vrnil milo za drago; ampak to ni še nič v primerjavi z blaznim sociopatom Francom Begbiejem (Robert Carlyle), ki še vedno prestaja dolgoletno zaporno kazen — a ne za dolgo, saj mu bo uspelo pobegniti iz ječe z zaobljubo, da bo Mark s kožo plačal za tedanjo izdajo, ki je vsem zagrenila življenje.

Da vlogo Sickboyeve "Lolite" prevzame bolgarska prostitutka in turistom dobrodošlico v Edinburghu zaželi Slovenka (ne Katarina Čas), kaže, da se film zaveda škotskega referenduma in brexita (nacionalizem, globalizacija), ki sta prišla vmes, medtem ko to, da je mogoče protestante zlahka oropati, ker imajo za pin pri kreditnih karticah letnico svoje slavne bitke, kaže, da je zvestoba "preprostejši in nestrpnejši" preteklosti nevarna. Padeš pod vlak, ki ti je itak ušel. In Trainspotting, kultni film, ki je spremenil film (in premaknil generacije), je tak vlak — film, ki ga ne moreš ujeti. Toda T2 ne pade pod ta vlak. Iz preprostega razloga: Danny Boyle ne skuša posneti "novega" Trainspottinga (kaj šele kopije originala), temveč film o fantih, ki so največji feni svoje lastne mladosti, snema tako, kot bi ga snemal fen Trainspottinga. Nadaljevanja ni posnel zato, ker bi ga moral, temveč zato, ker ga je znal, ker je izbral tiste, ki jih ima rad, in ker ve, da v isto reko ne moreš stopiti dvakrat. —Marcel Štefančič, Mladina

Je bilo vizualno in pripovedno samoreferenčno nadaljevanje T2 (pomežik Cameronovemu hitu in celotnemu trendu sequelov) nujno potrebno in ali je tematsko in sporočilno polnovredno? Najbrž ne. Očitno se konceptualno naslanja na vrednote nostalgičnosti in objokovanje boljših minulih časov (to jasno povedo celo sami junaki, "turisti v lastni mladosti"), ko globalizacija in vulgarni neoliberalizem in vseprisotni mediji in etika virtualnih omrežij še niso do te mere razvrednotili človeka, da bi v popolni otrplosti pozabil na identiteto ali vsaj željo po pripadnosti. In seveda, takrat je bila tudi glasba boljša, znanci so se kvalitetno družili in pred mladostniki je bilo še vse življenje; slutnja o nakopičeni grenkobi, razočaranju, zamerah in neuresničenih potencialih (kakor Renton parafrazira svoj slavni govor 'Izberi življenje' iz izvirnika) se še ni začela razraščati. Danes so utrujeni in naveličani vsega, predvsem pa samega sebe in mladostniških zablod o svoji veljavi. (Samo Spudu uspe še najti iskro upanja.) Delujejo iz navade, ljubijo resignirano in celo maščujejo se le še po inerciji; edina oprijemljiva točka in dokaz o smiselnem obstoju so skupni spomini. Bi morali biti že pred mnogimi leti bolj previdni pri tem, kako jih oblikujejo?

To pa je več substance, kot mi jo Hollywood sicer nameni vse leto.

Ni komentarjev:

Objavite komentar