3. apr. 2017

The Devil's Candy (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nekateri garažni projekti neodvisne produkcije stavijo na izvirno tematsko ali sporočilno premiso, pripovedne zasuke in nekonvencionalne vsebinske ali značajske poudarke; drugi pa navdušujejo z odlično izvedbo, obrtniško spretnostjo, prepričljivo karakterizacijo likov ter prizadevno žanrsko zasnovo, namenjeno ožjemu krogu ljubiteljev in filmskih sladokuscev. Prav tak je poldrugo uro trajajoči, osvežujoče zgoščeni umotvor avstralskega scenarista in režiserja Seana Byrna (The Loved Ones), ki ga je ameriški distributer IFC Films po predstavitvi na festivalu v Torontu leta 2015 z dveletno zamudo dal v širši obtok s še nekoliko bolj odškrnjeno minutažo. Škoda, z veseljem bi videl izvirni rez; vendar je tudi obstoječi ogleda in vsega upoštevanja vreden.

Zgodba je minimalistična in premočrtna: nad težkometalno glasbo in njenim deliričnim imaginarijem navdušeni mladi slikar Jesse Hellman (Ethan Embry) se z ženo frizerko Astrid (Shiri Appleby) in šoloobvezno najstniško hčerjo Zooey (Kiara Glasco) iz najemniškega stanovanja preseli v lepo hišo na podeželju. Cena nakupa je posebej ugodna, ker se je v domovanju starejših zakoncev pred časom zgodila nedoumljiva družinska tragedija. (Ekspozicija do tod sledi prepoznavnim žanrskim vzorcem.) Edini preživeli član se kmalu pojavi na pragu novega doma Hellmanovih: debelušni, vase zaprti in sramežljivi čudak Ray Smilie (Pruitt Taylor Vince) ima očitno nekatere nepremostljive duševne težave. Nelagodno vznemirjeni oče Jesse ga brez zadržkov odžene, celo malce preveč osorno. Ampak Ray se ne bo pustil tako zlahka odvrniti. Njegova trpinčena, pomilovanja vredna duša ima na vesti grozljive zločine; narekuje mu jih nekakšna "višja prezenca", ki ga žene v neodpustljiva krvava dejanja. Nenavadno dojemljivi bohemski duh Jesse bo srhljive dogodke zaznal v vročičnih blodnjah, ki ga bodo začele mučiti med pripravo nove slike, in ki bodo med izgubo umetnikovega občutka za čas njegovo stvaritev nezavedno preobrazile v peklensko izkrivljeno fantazmagorijo trpečih otroških obrazov. Eno od strašljivih obličij pripada tudi Zooey. Edinka, ki z ljubljenim očetom deli naklonjenost do kovinskih zvokov, bo na lastni koži občutila psihosocialne motive, pred katerimi svarijo družbeno kritična besedila težkometalnih skladb: prave pošasti se skrivajo v ljudeh.

Byrne prinaša sijajno vizualizirano (Simon Chapman), skorajda brez vsakršne eksplicitnosti estetizirano ter s trdimi zvoki podloženo družinsko pripoved, ki v ospredje postavlja odnos očeta in hčere. Čeprav se s tematskimi prebliski in kot nož ostro napetostjo bežno naslanja na kulte tipa Kubrickov The Shining (družinska disfunkcionalnost in arhetipska očetova obsedenost, ki se sprevrže v morilsko neuravnovešenost), naposled gredo njeni toni v povsem drugo smer: ganljivo in stvarno vprašanje o tem, ali lahko potomce obvarujemo pred družbeno patologijo in okoljskim zlom. Hudič se ne skriva v kovinskem zvenu kitare, temveč v zlonamernosti, pohlepu in pokvarjenosti ljudi; srhljivo izkrivljeni um in blaznost odpor zbujajočega antagonista (nistagmični Taylor Vince je odličen) sta samo ena podoba zvitega Skušnjavca. Drugi, nekoliko bolj pretanjeni gmotni vidik je utelešen v brezkompromisnem lastniku umetniške galerije Leonardu (Tony Amendola), ki umetnika faustovsko zapeljuje z izbranim alkoholom in mu sugerira, kako je za "velike dosežke vselej potrebno tudi žrtvovanje" — za dosego slave in bogastva, ki ju ponuja nadobudnemu slikarju, bi ta moral samoumevno žrtvovati svojo družino in odnos s hčerjo. Premoženje in priznanje kot ultimativna preizkušnja ega ter način preseganja lastnih načel: ali je to vredno ljubezni in spoštovanja bližnjih?

Nasprotno od obešenjaške (samo)parodičnosti svojega novozelandskega soseda Jasona Leia Howdna (nepopisno duhoviti Deathgasm iz istega leta) je Sean Byrne speljal socialne tone težkometalne mitologije v docela resno, aktualno smer novodobne parabole, ki v družinski celici vidi še zadnji branik pred nesmiselnostjo in krutostjo sveta. Zlasti v epilogu sicer zapade v nekatere nadnaravne in ceneno klišejske obvoze, vendar se odkupi z odličnim performansom sila poistovetljivega osrednjega junaka (njegova podobnost otožno metalski inačici Kristusa bržčas ni naključje, medtem ko so obsežne živopisane tetovaže pravzaprav avtentične), ki na svojih plečih odnese breme dramaturškega loka skozi osebnostno preobrazbo do končnega zadoščenja. Seveda pa ni nujno, da bodo odlike njegove zgodbe pogodu vsakomur.

Ni komentarjev:

Objavite komentar