26. mar. 2017

Split (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Značilnost pripovedništva zadnjega desetletja je mešanje in prepletanje univerzumov; trend, ki je najočitnejši pri stripovskih oz. superjunaških zgodbah. Liki, ki sicer nimajo neposredne zveze drug z drugim (ali razloga za to), se znajdejo v isti resničnosti: Hulk se zoper zlo skupaj s Thorom tepe ob boku Iron Mana, Batman je nenadoma nasprotnik Supermana, Varuhi galaksije pa bodo prihodnjič menda srečali Maščevalce. Te zasnove se mi zdijo smešno neizvirne in konceptualno na ravni nesmislov tipa "Godzila proti King Kongu", predvsem pa sovražim hollywoodski oportunizem, ki tiči za njimi. S pretvezo zadovoljevanja domišljije ljubiteljev (stripov) prinašajo interne domislice za mozoljaste filmske geeke, ki potem iščejo skrite povezave in velikonočna jajčka ter v svojih recenzijah špekulirajo o vzročnih zvezah in onanirajo o sosledju dogodkov. V resnici nas kravatarji nategujejo s pripovedno vzajemnostjo, ki zahteva ogled vseh filmov s tekočega traku (saj hitro zamudiš kaj vsebinsko pomembnega, če izpustiš le enega od njih), in nas krmijo z generično potrošniško hitro hrano v zameno za ceno vstopnice. Bling bling. Temu trendu je podlegel tudi čudežni deček M. Night Šalabajzer, mojster suspenza in čarovnik finalnega razkritja, ki se z dobro zasnovanimi in udejanjenimi zadnjimi projekti (beri: Obisk) očitno vrača v nekdanjo scenaristično-režisersko formo.

Tri gimnazijke čakajo, da jih oče ene izmed njih odpelje domov. Dve sta hormonski prijateljici, tretja — tista introvertirana in "čudna", Casey (Anya Taylor-Joy), popisana s travmo — pa je outsiderka, ki nima prevoza. Toda tik preden speljejo, neznanec — v srhljivem, briljantno zrežiranem prizoru — s kloroformom pospreja očeta, potem pa še gimnazijke, ki se zbudijo v katakombah, orjaškem podzemskem bunkerju, preurejenem v "stanovanjski" kompleks. Vprašanje je le, kdo jih je ugrabil — serijski morilec, kakršnega smo videli v filmu Zbogom dekleta, ali kak lunatični Fritzl, ki jih hoče preleviti v svoje sužnje? V resnici je še huje: kot se izkaže, jih je ugrabilo 23 moških, no, 23 osebnosti v eni osebi. Kevin (James McAvoy), "razcepljeni" pacient dr. Fletcherjeve (Betty Buckley), je namreč tudi nervozni, obsedeni Dennis in starejša, avtokratska Patricia in mlajši, imbecilni Hedwig in tako dalje (vse igra McAvoy). Ja, Kevin je multipla osebnost — muči ga disociativna motnja identitete. Obema ženskama, Casey in dr. Fletcherjevi, ne preostane drugega, kot da skušata vsaka s svoje strani, prva "od znotraj", druga "od zunaj", vse te moške osebnosti — vse te inkarnacije moškosti — izigrati drugo proti drugi, ali bolje rečeno: med vsemi temi moškimi skušata najti "disidentskega" moškega, "feminista", ki bi ugrabljenkam odklenil vrata in jih osvobodil. Kar pa ni lahko: Casey recimo nikoli ne ve, če je Hedwig res Hedwig? Kaj, če je Dennis? —Marcel Štefančič, Mladina

Z zapisom sem odlašal tudi zato, ker si je do zdaj verjetno film ogledalo že dovolj ljudi, da si lahko razen povzetka svojih vtisov dovolim tudi razlago tokratnega presenečenja. Pozor: kar sledi, je torej  SPOILER  in v kolikor si umotvora še niste ogledali, raje preskočite naslednje vrstice in se sami dokopljite do interpretacije Shyamalanovega končnega preobrata.

Tisto, kar gledalca zmede že med ogledom, so nekateri navidez neskladni, čudaški dogodki, odzivi likov ter izpeljave, ki se ne ujemajo povsem z zgodbo o psihopatu z razcepljeno osebnostjo, ki navidez naključno ugrabi tri najstnice in se jim potem predstavlja z vsakokrat drugo izmed svojih 23 osebnosti. Kevin napoveduje prihod "zveri" oz. svoje 24. osebnosti, močnejše od vseh drugih, ki naj bi neusmiljeno obračunala z grešnimi, nečistimi dekleti — kar žrtve jemljejo kot blodnjo neuravnovešenega ugrabitelja, dokler se to tudi v resnici ne zgodi: dobesedno, v obliki zverinsko močnega človeškega stvora z nadnaravnimi močmi, ki se polasti protagonista. Za nameček se v šokantnem epilogu pojavi še sam Bruce Willis v vlogi Davida Dunna oz. neranljivega vigilanta iz Shyamalanove superjunaške antiteze Nezlomljivi (2000). Kaj to pomeni in kaj se pravaprav dogaja?

Preprosto: Shyamalanov tokratni zasuk nam pokaže, da se zgodba Razcepljenega dogaja v filmskem univerzumu Nezlomljivega, pravzaprav gre za nekakšno njegovo neuradno nadaljevanje (ki se odvija 15 let pozneje). Če je bila tisto nepričakovana geneza superjunaka v premisi nujne vzajemnosti motivov oz. obstoja arhetipskega nasprotja junaka in antagonista (oz. neranljivega Davida ter zlikovca z nedoumljivo krhkimi kostmi g. Steklenega, ki ga upodobi Samuel L. Jackson), potem nam tokrat postreže z genezo še enega stripovskega zlobneža, ki se kot kompenzacija človeka z razcepljeno osebnostjo (zaradi starševskih zlorab in travm iz otroštva) manifestira psihosomatsko; njegova psihiatrinja govori o neizkoriščenem potencialu uma, tistem, kar imamo za nadnaravno, ter plateh človeške duševnosti, v katerih se skriva vse nepojasnjeno in čudežno. Če so možje X pridobili svoje telesne sposobnosti z gensko mutacijo (morda ni naključje, da prav James McAvoy tam igra mladega profesorja Charlesa Xavierja, telepata z izjemnimi psihičnimi močmi), potem se v vzporedni Shyamalanovi resničnosti to zgodi skozi kompenzacijo duševnega trpljenja protagonistov, ki zavesto razvijejo obrambni mehanizem: z umom dobesedno spremenijo svojo fizično pojavnost in telesne zmožnosti ter se zavihtijo na naslednjo stopnjo človekovega razvoja. Tokratni zlobnež je skupek vseh svojih osebnosti, ki se v njem borijo za prevlado.

The differences in the identities can be dramatic. As much as the difference between you and me, and every person in that auditorium. The identities have different IQs. They have different physical strengths. One personality is a Russian weightlifter, and can lift three times of his body weight. Their ability to hyper-focus and have different experiences is astounding. Have these individuals through their suffering unlocked the potential of the brain? Is this the ultimate doorway to all things we called unknown? Is this where our sense of the supernatural comes from?

Kevin seveda ni naključno ugrabil deklet, temveč je načrtno izbral tisti dve, katerih tarča neslane potegavščine je bil pred časom (ko sta ga prisilili v otipavanje) kot uslužbenec živalskega vrta, kar mu je vnovič zbudilo potlačene spomine na nekdanje travme. Le tretja punca (odlična Anya Taylor-Joy) se je tam znašla slučajno; a prav ona je tista, ki jo bo kot sebi enako osebo "čistega srca" nazadnje pustil živeti, saj je tudi sama v otroštvu izkusila grozote umskega in fizičnega trpinčenja svojcev in se je začela temu nagonsko prilagajati. Zdi se, kot da edina razume Kevinov svet in njegove motive, premišljeno anticipira njegova dejanja in namene ter skuša pretentati živalsko plat v njem (kakor jo je bil kot majhno deklico na lovu učil oče, preden je umrl). Ko ga pokliče s polnim imenom Kevin Wendell Crumb, v njem za kratek čas zbudi prvotno osebnost Kevina (ki je nazadnje izkusil zavest 18. septembra 2014 in se odtlej ničesar ne spominja), preden jo vnovič preplavi horda osebnosti (s primarno "zverinsko" podobo), ki tvori enotno, kombinirano večstransko osebo. Oba sta predstavnika nove, izpopolnjene nadvrste človeka, ki bo zavladala svetu. Kajti le "zlomljeni" bodo lahko presegli omejitve uma in v celoti razvili svoje nedoumljive, nadnaravne zmožnosti. (Kevin, ki odloži cvetni šopek na železniški postaji, kjer je morda zadnjič videl svojo mater, odkrito namigne na ozaveščanje lika Brucea Willisa; ta je podobno spoznal svoje bistvo po strašni železniški nesreči, ki jo je kot edini potnik čudežno preživel.)

We will no longer be afraid! Only through pain can you achieve your greatness! The impure are the untouched, the unburned, the unslain! Those who have not been torn, have no value in themselves, and no place in this world! They are asleep! Your gun cannot hurt me. Can't you see? I am not human. Kevin is a man. I am much more. You are different from the rest. Your heart is pure. Rejoice! The broken are the more evolved!

Mogoče se bo uradno katalogiziral kot "Shyamalanova vrnitev v formo", a v resnici je film Jamesa McAvoya. Ob tem je sicer treba omeniti, kako problematična je interpretacija osebnostne motnje kot "naslednje stopničke v človeški evoluciji". Nič manj sporna ni teza, da je lahko samo globoko osebnostno poškodovan posameznik vreden nasprotnik motenemu zločincu. Film s konstantnim vračanjem k pridigarski retoriki in mitološkim aluzijam ne more skriti, da se jemlje popolnoma resno — zaradi česar ga mi ne moremo. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Še enkrat smo priča (morda nezavednemu) prikazu režiserjevih hinduističnih načel in duhovnega nazora, ki z zaključnim premikom konteksta smiselno uravnoteži razmerja in stvari postavlja na pravo mesto (kakor v njegovih Znamenjih in drugod): tako kot mnoga družbeno-socialna neskladja (denimo kastni sistem ali vsakršno izkoriščanje nemočnih), ki jih morda ne razumemo, pa vendar imajo svoj civilizacijski namen in eksistenčno logiko. Shyamalan prinaša nekaj novega, drugačnega in znotraj formulaično preračunljive hollywoodske paradigme razmeroma pogumnega. Le glede izpeljave in razvoja končnega zasuka imam nekako mešane občutke; zdi se, kot da vendarle še nekaj manjka, kar bi recimo bolje upravičilo solidarnost in sočutje zlikovca. Zato pa ne izostane namig in tematski nastavek za morebitno (še eno) nadaljevanje, ki bo nemara spremljalo prihodnjo usodo dekleta ali pa bo pokončno umirajočega junaka iz zadnjega kadra postavilo nasproti antagonistu, čigar izvor smo spremljali tokrat. Nisem prepričan, ali si želim tega; kot rečeno, tovrstni soobstoj razširjenih cineastičnih multiverzumov v različnih franšizah, brez konca in kraja, mi osebno ni pogodu. Raje vidim samostoječo, neodvisno in celostno zaokroženo zgodbo.

2 komentarja:

  1. Noro. Marsikomu bo ta film brezvezen, ampak dejansko je zanimiv. Mogoče se bo komu zdelo, da se vleče, meni se ni. McAvoy je odličen, tudi Taylor-Joyeva. In šele ko vidiš konec, povežeš vse skupaj in moram reči, da me prav zanima, kako bo vse skupaj zgledalo v tretjem filmu, ki bo prišel predvidoma 2019. In zakaj me zanima? Pošast proti nesmrtnemu? Tu ne mislim fizičnih dvobojev, tak film lahko da res izjemno frekvenco in pogled različne vidike na videz enakih junakov, ki sta trpela in ki vidita bistveno drugačno sliko, a vseeno enako. Res komaj čakam film Glass in to ravno zato, ker bodo trije super igralci (McAvoy, Willis in Toyeva) narediti izjemno atmosfero, seveda ob še boljšem režiserju, ki me je tokrat spet udaril in presenetil. Mogoče bi izjemno dodatno vrednost dodal tudi Jackson. V vsakem primeru, ne vidim take panike v tem, da se bo posnel tretji film in če bo ta tretji film dal neki zaključek, dvomim pa da se bo nadaljeval v neko franšizo saj vseeno ne daje takega dobička kot razni Marveli in DCji.

    OdgovoriIzbriši
  2. V bistvu so tudi meni novi Shyamalanovi projekti zanimivi (vsaj od Obiska dalje) in zagotovo si bom ogledal še sklepni del te trilogije. Ampak vseeno preferiram tiste njegove filme, ki imajo zaokroženo in zaključeno zgodbo. Teh nadaljevank imam res že dovolj, za to imamo HBO in televizijske mreže.

    OdgovoriIzbriši