17. mar. 2017

Silence (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Menda si je slavni Martin Scorsese kar četrt stoletja prizadeval posneti film po istoimenskem romanu Molk japonskega avtorja Shūsakuja Endā (Cankarjeva založba 2009, zbirka Moderni klasiki, prevod Iztok Ilc), ki bi s skupaj z Zadnjo Kristusovo skušnjavo (1988) in Kundunom (1997) zaokrožil njegovo "versko trilogijo". Čeprav je razen gledaliških predstav zgodba doživela cineastično interpretacijo že v japonskem epu Chinmoku (1971) Masahira Šinode in deloma v portugalski zgodovinski drami Os Olhos da Ásia (1996) Joãa Márie Grila, se je Marty po uspehu svojega Volka z Wall Streeta (2013) dokončno odločil: posnel bo vnovično predelavo romana ali pa ničesar več. Z omejenimi sredstvi (po dolgotrajni finančni kalvariji in pričkanju glede pravic), s pogosto improvizirano produkcijo in pičlimi igralskimi honorarji se je odpravil na Tajvan ter s snemanjem od januarja do maja 2015 uresničil svojo dolgoletno vizijo.

Scorsese, nekdanji ministrant in semeniščnik (»Postati sem hotel duhovnik.«), je večkrat rekel, da sta ga v življenju zanimali le dve stvari – film in religija. Še dobro, da se je odločil za film – tako je imel lahko oboje. Film namreč potrebuje močno vero: ko gledaš film, moraš verjeti, da tisto, kar vidiš pred sabo, na platnu, ni produkt mašine, kinoprojektorja, kamer ali človeka, temveč nekaj, kar zares obstaja – kot čudež brez materialnega izvora. Verjeti moraš, da vampirji, zombiji in Luke Skywalker zares obstajajo. In če se v filmu prikaže Bog, moraš verjeti, da zares obstaja. Svojo nejevero moraš pač tisti čas, ko gledaš film, suspendirati. Če ni vere, ni filma. —Marcel Štefančič, Mladina


Film je naletel na pozitiven sprejem, a je bil deležen tudi mešanih občutkov in manjšega števila odličij, kot bi to kdo pričakoval od monumentalnega Scorsesejevega "življenjskega projekta". Mnogi v njem razen osupljive fotografske lepote vidijo pretanjeno parabolo o iskanju duhovnega smisla in resnične vere, konflikt spremenljive človeške nravi nasproti absolutnosti Božjih zapovedi ter dilem verskih naukov o nujnosti posvetnega trpljenja in zveličanja. Nekateri drugi tarnajo, da je pošastno dolg, filozofsko zahteven, po nepotrebnem razvlečen in čustveno enoličen, poleg verske predanosti likov pa zahteva predvsem zdržljivost in vztrajnost gledalca, če naj potrpi kolosalnih 160 minut, kolikor traja film.

Verjetno imajo prav oboji in drži vse našteto. Scorsese je posnel vizualno poetično, pretanjeno kontemplativno in z moralnimi poudarki prepredeno avtorsko dramo o pomenljivih vprašanjih vere (na katera tudi sam ne ponuja enoznačnih odgovorov), a bi jo kljub vsemu težko označili za njegov najboljši film doslej — posebej, če se spomnimo nekaterih kultnih mojstrovin, ki jih bržčas niti ni treba posebej naštevati. Režiser opremi pripoved z minutažo, ki zgovorno pooseblja križev pot junakov ter priča o njihovi (in gledalčevi) odločenosti, vendar je ne upraviči z dovolj substance, da bi terjala tako mukotrpno indoktrinacijo — posebej, če se spomnimo na nekatere njegove podobno dolge, a veliko bolj kratkočasne ter glumaško in tehnično sijajne stvaritve.



Zgodba spremlja novopečena jezuitska duhovnika Sebastiãa Rodriguesa (Andrew Garfield) in Francisca Garupa (Adam Driver), ki se v 17. stoletju iz portugalskega Macaa s pomočjo vodnika skrivaj odpravita na srednjeveško Japonsko. Mlada svečenika naj bi ugotovila, kaj se je v času upora kristjanov s polotoka Šimabara in okolice Nagasakija zgodilo z njunim cerkvenim predhodnikom, očetom Cristóvãom Ferreiro (Liam Neeson), ki se je po tragičnih dogodkih menda javno odrekel veri, zdaj pa z ženo in otroki živi med Japonci. Oblasti surovo preganjajo častilce Kristusa in njihove padreje, v krščanski doktrini pa vidijo grožnjo za naravni sistem in tradicijo že tako politično nestabilne dežele. Odločena, požrtvovalna in predana jezuita čakajo mnoge skrajne preizkušnje, ne le neomajnosti njune vere, temveč tudi gole volje do življenja.

Međutim, problemi počinju sa pričom koja je suviše tanka i linearna da bi držala pažnju u epskom formatu od 160 minuta. Scorsese tu i tamo postavlja filozofska pitanja prave vere i ispravnog hiršćanskog postupanja, odnosno moralne dileme između dogmatskog, odnosno deklarativnog, i pravog hrišćanstva koje možda podrazumeva odricanje od vere na rečima, ali u svrhu spasavanja života nevinih. Međutim, češće smo svedoci prilično teškorukaške simbolike koja kulminira u sceni u kojoj Rodrigues samog sebe vidi kao Hrista, kao i u scenama u kojima se Kichijiro opetovano odriče Boga da bi sačuvao život, pa kasnije moli za ispoved i oprost koje imaju mnogo manje smisla nakon simboličkog poentiranja sa 300 srebrnjaka. Takođe, Scorseseu treba skoro sat vremena da bi išta od filozofskih i teoloških pitanja uopšte pokrenuo, što uvod filma čini prilično dosadnim. —Marko Stojiljković, Film na dan


Martin Scorsese se kot izpričani katolik v svoji kinematografiji že od nekdaj ubada z metafizičnimi dilemami odrešitve, (samo)žrtvovanja ter potlačene krivde krščanstva, sublimirane v blaznem in nasilnem moškem principu. V zgodbi sta molk in tišina nemi odgovor Boga na dvome o nujnosti bolečine, ki si jih med izpraševanjem vere zastavljajo njegovi protagonisti. Gre seveda za teodicejo oz. moralni nauk o vprašanju (ter dokazu) obstoja Stvarnika, ki dopušča zlo in trpljenje ljudi. Termin je skoval nemški filozof Gottfried Wilhelm Leibniz v svojem eseju Théodicée iz leta 1710, dasiravno so taisto razpravo načenjali mnogi misleci od grškega gnostika Plotina in Sv. Avguština iz Hipona do nemškega sociologa Maxa Webra. Glasnik vere Rodrigues se v ujetništvu zlomi šele ob trpljenju drugih, potem ko ga muči vprašanje, ali je formalna deklaracija vere res vredna življenja in duš sotrpinov (čeprav so mnogi pred njim že podobno zastavili lastna načela) in naposled v blodnjah sliši glas Boga, naj vendar že stori, kar zahtevajo krvniki. Duhovnik se v imenu etike človečnosti odreče tistemu, kar je zanj najsvetejše in predstavlja srž duhovne izpolnitve — a vendar se v sklepnem razodetju izkaže, da je v resnici načela povzdignil v intimno, osebno doživljanje, ki ne potrebuje uradne potrditve v instituciji.

Ogleda in spomina vreden, konceptualno nekoliko drugačen ter duhovno zrel Scorsesejev dosežek se razen objektivno večplastni družbeno-kulturni dimenziji predvsem spretno izogne političnemu vprašanju: kaj za vraga so krščanarji pravzaprav iskali v večinsko šintoistični in budistični deželi vzhajajočega sonca* (prvi prinašalec katoliške dogme je bil jezuit Frančišek Ksaverij leta 1549) in kdo jih je tja sploh silil? Zato ga kljub brezhibni obrtniški plati celostno ne morem postaviti pred neko drugo zgodbo, ki prav dileme kolonialnih apetitov in častihlepnosti dvolične cerkvene paradigme nevsiljivo potiska v ospredje; film, kjer Liam Neeson in Scorsesejev igralski šampion De Niro prav tako upodobita jezuitska misijonarja ter je bil posnet v času, ko sta se Andrew Garfield in Adam Driver šele dobro kobacala iz plenic — veličastni, s presunljivo lepoto in z ganljivo glasbeno kuliso mojstra Morriconeja navdihnjeni Misijon (1986) izpod angažirane taktirke Rolanda Jofféja.
* Op. The main goal was to save souls for God. But religion was also an integral part of the state and evangelization was seen as having both secular and spiritual benefits for both Portugal and Spain. Wherever these powers attempted to expand their territories or influence, missionaries would soon follow. By the Treaty of Tordesillas, the two powers divided the world between them into exclusive spheres of influence, trade and colonization. Although at the time of the demarcation, neither nation had any direct contact with Japan, that nation fell into the sphere of the Portuguese. (Vir: Wikipedia, History of the Catholic Church in Japan).

4 komentarji:

  1. Modri drozg23. 03. 17 01:19

    Odlična rezencija, tako kot vedno. Scorsese me še nikoli ni razočaral, vendar pa me zanima, če dotični film vsaj seže do kolen Zadnji Kristusovi skušnjavi, ki je meni eden najljubših filmov? Hvala. Dodal pa bom še eno misel. Pri Last Temptation of Christ mi je bilo všeč to, da je lahko z vero navdahnil tako kristjane kot tudi ateiste/agnostike, predvsem zato, ker je šlo za alternativni Kristusov portret. Marty ga je prikazal kot navadnega človeka, pravzaprav hipija, s katerim se lažje poistovetiš, in ne kot idealiziranega boga, kateremu slepo verjamejo trume kristjanov, ki tudi ne vedo, da se je JK rodil v zgodnji pomladi, ne pa na 25. december, prvotno poganski praznik praznovanja nepremaganega sonca. Ni važno, kako je Kristus živel, važen je le njegov nauk. To trdim kot gnostik.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za komentar. :) Tudi moja načela in nazor so precej blizu temu, kar omenjaš (čeprav sebe nimam za gnostika, prej za ateista) in zelo spoštujem sveto pismo v njegovem anekdotičnem, vrednostnem smislu; tudi zgodbe o Jezusu so mi tozadevno zanimive (priporočam recimo Last Days in the Desert, med zadnjimi tovrstnimi mi je bil precej všeč). Komur je Zadnja Kristusova skušnjava najljubši film (šlo je za pogumen, revolucionaren in pozitivno kontroverzen projekt), močno dvomim, da mu bo Molk bolj všeč; navsezadnje ne prinaša česa tematsko prelomnega, tudi dilema o odpovedi religiji kot ultimativnem dokazu vere v kinematografiji ni nov koncept. Morda je Molk lepše posnet, vizualno gre res za izjemen dosežek. Sicer pa se tudi meni zdi Skušnjava celostno boljša, bolj polnovredna zgodba in nikakor ne namenjena zgolj vernikom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem si pred ogledom sposodil knjigo in jo prebral. Žal ima zadeva močne težave s kvaliteto prevoda. Iztoku Ilcu sicer ne očitam tega, da je avtoriteta prevajanja japonskega leposlovja v slovenščino, ampak tole mu pa ni uspelo. Slogovno in stilistično je angleški prevod, ki sem si ga vmes stegnil v .pdf različici, konkretno kvalitetnejši, bolj tekoč in ima bolj primerno izbrano besedišče. Film pa pade danes :).

    OdgovoriIzbriši
  4. Hm, vidiš, knjige pravzaprav (še) ne poznam. Prevajanje iz japonščine verjetno ni mačji kašelj in kolikor vem, Ilc ni najslabši prevajalec vseh časov. Ampak okej, pač verjamem, da ti zadeva ni sedla. Glede filma pa bom vesel, če boš po ogledu na kratko poročal in delil mnenje.

    OdgovoriIzbriši