14. feb. 2017

I, Daniel Blake (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ken Loach je ime, ki ga pozna vsak pravoverni cineast, zlasti tak, ki je ljubitelj angleške družbeno-politično angažirane drame; in veliki britanski režiser je ob rojaku Miku Leighu gotovo prvak sodobnega filmskega socialrealizma. Pred desetimi leti je v Cannesu navdušil z zgodovinskim prikazom mladega revolucionarnega gibanja The Wind That Shakes the Barley (2006) in si prislužil prvo zlato palmo; drugo pa mu je (poleg bafte ter nominacij za goyo, cezarja in drugih) pri njegovih častitljivih osemdesetih letih — torej kot najstarejšemu dobitniku tega odličja sploh — prinesel ganljivo stvaren prikaz ostarelega Angleža in njegovega jalovega boja z državnimi mlini na veter. S filmom, ki je med premiero požel 15-minutne stoječe ovacije občinstva, se je Loach že trinajstič uvrstil na tekmovalni program slovitega festivala, kar je prav tako svojevrsten rekord. In ironija pri vsem tem? Gre za bistveno boljši film od večine tistih, ki se bodo vsak čas potegovali za zlate kipce Ameriške akademije in se zvezdniških obrazov šopirili na rdeči preprogi, vendar ga čez lužo niso niti omenili. No ja, nič novega.

Portret slehernika v boju proti absurdnemu sistemu podeljevanja socialnih podpor v Veliki Britaniji. Devetinpetdesetletni Daniel Blake je vse življenje delal kot tesar v Newcastlu. Potem ko doživi srčni napad in skoraj pade z gradbenega odra, prvič v življenju potrebuje pomoč države. A ob zaprositvi za socialno pomoč Blake trči ob zid institucionalne birokracije, katere obraz so brezčutni socialni delavci. Na tej poti spozna Katie, mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave. Oba se znajdeta na nikogaršnjem ozemlju, v primežu socialnih institucij, ki v današnji Veliki Britaniji delujejo v duhu politične retorike 'delavni proti lenim'. (opis na spletni strani LIFFe)

Zgodbe Kena Loacha niso (le) filmski prikaz, temveč življenje sámo: neprizanesljivo in boleče stvarno, vsakdanje prepoznavno ter poistovetljivo v vsej svoji absurdnosti, vendar ne brez kančka humorja in optimizma celo v najslabšem položaju. Njegovi liki so resnični, otipljivi, tridimenzionalni, preraščajo omejitve filmskega platna in nas tolčejo v obraz — trkajo na našo vest, opozarjajo na družbeno-politično aktualnost, izprašujejo našo moralo in nas prebujajo iz oportunistične otrplosti. Zgodba o Danielu Blaku, ki se po spletu zdravstvenih težav znajde v primežu birokracije urada za zaposlovanje (za invalidsko upokojitev nima dovolj točk, zato mora poiskati službo, vendar po zapovedi zdravnika zaradi šibkega srca ne sme delati), seveda ni zgolj moderna parabola o nesmiselnosti, samozadostnosti in brezčutnosti zlaganega, dvoličnega sistema. V njej zlahka vidimo tudi pomenljivo prispodobo propada socialne države nasploh, žalostni razkroj osnovnega človeškega sočutja in solidarnosti, ogledalo za naš odnos do begunskega vprašanja in še marsikaj drugega. Loach se teh motivov loteva spretno, pretanjeno in neposredno; ganljivo in brezkompromisno, vendar nikakor ne razčustvovano ter manipulantsko sprenevedavo.

"Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo — njeno namerno neučinkovitost — kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in navsezadnje tragedija situacije. 'Revni so sami krivi za svojo revščino' — ta misel ščiti moč vladajočega razreda."
—Ken Loach (iz opisa na sporedu dvorane Kinodvor)

Daniel Blake (z odličnim Davom Johnsom) je streznjujoča metafora o zoperstavljanju delavskega razreda formalizirani kraji dostojanstva in ropu osnovnih človeških vrednot, ki ga razžaljeni in ponižani vsak dan doživljajo v krasnem novem svetu ciničnega neoliberalizma. To je zgodba o meni in o tebi, ki zdaj to bereš. Že dolgo se me kakšen film ni tako dotaknil, da bi si izpraskal oči in v nemočnem besu živalsko tulil do onemoglosti — pa ne le zavoljo njegove prepričljivosti in osupljive cineastične lepote, temveč tudi zato, ker vse bolj nazorno slutim, kako kruta usoda čaka vse nas.

1 komentar:

  1. Odličen film, odlična recenzija. Žalostna resnica je, da tak film ne bo dobil niti desetino ogledov kot jih naprimer dobi Suicide Squad, vendar je desetkrat pomembnejši.
    Pri takšnem filmu sem zares vesel, da obstaja. Ampak obenem tudi želim, da mu ne bi bilo treba.

    OdgovoriIzbriši