10. feb. 2017

Hacksaw Ridge (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Z zamudo (spet) pišem o zadnjem režiserskem podvigu Mela Gibsona (oziroma njegovem prvem po zgodovinskem spektaklu Apocalypto izpred desetletja), ki so mu razen drugih odličij in priznanj letos namenili tudi šest oskarjevskih nominacij. Nemara bo kakšen zlati kipec celo dobil. Zasluženo? Če sem odkrit, nisem prepričan o tem. Gotovo gre za spodobno posnet (Simon Duggan), tehnično in igralsko spretno udejanjen projekt; le glede njegove sporočilne, tematske in ideološke vrednosti ostajam v dvomih. Mel se pač ne more in ne more znebiti svojih večnih travm svetopisemskih motivov odrešitve in mučeništva (če že ne gre spet za povračilo in maščevanje); razen tega z oportunistično aktualno premiso poveličevanja ameriškega vojnega junaštva (tebe in tvojega Ostrostrelca gledam, Klinc Istvud) sprenevedavo leze v rit filmski industriji in kritiški srenji v upanju, da bodo strici iz hollywoodskega ozadja sčasoma pozabili na njegove zasebne traparije v preteklosti.

Mel 'Božji srd' Gibson po scenariju Roberta Schenkkana in Andrewa Knighta torej prinaša resnično zgodbo o nedavno umrlem veteranu Desmondu Dossu (1919—2006), edinem prostovoljcu z uradno potrjenim ugovorom vesti v ameriški vojski med drugo svetovno vojno, ki je kot bolničar v bitki za Okinavo izza sovražnikove črte rešil kar 75 hudo ranjenih tovarišev iz 77. pehotne divizije — čeprav ni hotel nositi, uporabljati ali se sploh dotikati orožja. Za neverjetno požrtvovalnost in pogum so ga pozneje nagradili z najvišjim vojnim priznanjem v ZDA, medaljo časti.

Mel Gibson vojno predela v deveti krog pekla, da bi lahko njegov junak, Desmond Doss (Andrew Garfield), pacifistični sin oficirja, strogega kot Bog Stare zaveze, čudežno in mesijansko reševal življenja ameriških vojakov, ki jih med II. svetovno vojno na Okinavi golta japonski ogenj. Prebijanje skozi to klavnico, bombastični delirij ognja, krogel, eksplozij, krvi in kaosa, je res hazard, zato ne preseneča, da tudi Doss, adventistični medico, ki noče nositi orožja, hazardira – kot nekoč francoski penseur Blaise Pascal v svoji sloviti "stavi na Boga" (ali pa "stavi za Boga"). —Marcel Štefančič, Mladina

Vse lepo in prav. Da je vojna kruta mesoreznica, je nazorno pokazal že Špilberg v Privatniku Ryanu (1998), zato je Gibsonovo serviranje krvavih nazornosti čisto odveč — čeprav je treba priznati, da vendarle ni sámo sebi namen in mu rabi predvsem kot kulisa surovega kontrasta prikaza neusmiljenih okoliščin. A kaj, ko je pri tem zgodovinsko in etično pristranski: na eni strani suhljati bolničar, veliki versko-moralni heroj Doss (pričakovano všečni Andrew Garfield), na drugi pa brezimni in enodimenzionalni ideološki fanatiki Japonci, ki jim je za vrednost lastnega ali tujega življenja malo mar. Nekje vmes so nejeverni in cinični ameriški čeladarji in njihovi častniki (med glumači tokrat pozitivno preseneti Vince Vaughn), ki svojemu bolničarju očitajo strahopetnost in nedomoljubnost ter ga zaradi čudaških načel o nenasilju surovo šikanirajo. V družinskem zaledju so v prejšnji vojni razočarani in tragično zapiti oče (odlični Hugo Weaving) in Dossova v usodo vdana mati ter obljubljena čedna mlada soproga (Teresa Palmer), ki bolj ali manj razumevajoče podpirajo Dossove pacifistične vrednote krščanske adventistične cerkve (kjer je razen odpovedi orožju zapovedan tudi sedmi dan za počitek). Po izkazanem herojstvu tudi uniformirani sotrpini v njem nenadoma ugledajo odrešenika in sprevidijo svojo zmoto, Dossova dejanja pa naposled prinesejo navdihujoč nauk o ceni življenja in univerzalnih načelih humanitarne etike.
Mel Gibson is back! Fuck yeah! Končno, jebemti! In nazaj je z odličnim filmom. Z enim izmed najboljših vojnih filmov daleč na okoli. Z junaško, perfektno posnetno, izpovedno močno, super odigrano in prepričljivo resnično zgodbo o vojaku Desmondu Dossu (izvrstni Andrew Garfield). Mladeniču, ki ni hotel prijeti za orožje in se je kljub temu zapisal med največje junake druge svetovne vojne. Pacifist sredi vojne vihre. Sredi zafukanega grebena Hacksaw, ki ga mora leta 1945 zajeti ameriška vojska. Na vrhu nori Japonci, spodaj pa pogumni Američani. —Iztok

Eno najbolj nemilitantnih figur ameriške zgodovine si film sposodi za ekscesno glorifikacijo nasilja, in pri tem tako zelo igra na karto svetništva, da je Dossov poslednji spust z grebena prikazan kot aluzija na vnebovzetje. Če je saharinasto sladka prva polovica zgodbe še delovala kot krščanski TV-film s shematiziranimi liki in pretirano dramatično igro, Greben rešenih od nas pričakuje, da se bomo po uri klanja vrnili k spravljivemu, idiličnemu tonu začetka. —Ana Jurc, MMC RTV SLO

Do dramaturško nepotrebnega, zgolj infantilnemu rdečevratnemu zadoščenju namenjenega finalnega obračuna (ko se sveže opogumljeni Američani že drugič vrnejo na razdejani skalnati rob in končno porazijo sovražno vojsko) sem bil še pripravljen požreti poenostavljene vzgibe in sumljivo pretiran prikaz Dossovih dosežkov; v tisti poslednji bitki pa se dogajanje podobno kot v epilogu Ayerjeve tankovščine Fury (2014) sprevrže v gledalca podcenjujoč stripovski absurd. Akcijsko superjunaštvo, ko z nadnaravnimi močmi v slogu Chucka Norrisa reši življenje še poveljniku čete, iz ranjenega Dossa dokončno naredi zveličavno mesijansko figuro, ki se kot iz nebes spusti čez rob pečine med smrtnike — Gibson pa (po Eastwoodovem, Spielbergovem in še kakšnem zgledu) nazadnje postreže tudi z dokumentarnimi posnetki resničnih oseb. Ganljivo in pomenljivo, samo če Mel pred tem ne bi (spet) groteskno pretiraval čez vsako mero dobrega okusa. Namesto da bi z avtentičnostjo počastil spomin na resničnega junaka, se z religiozno obremenjeno pravljičnostjo posmehuje njemu in občinstvu.

5 komentarjev:

  1. Tudi jaz sem bil presenečen, kako generičen in "by the book" je ta film dejansko bil. Na polovici, ko so šli na bojišče, se je zadeva skoraj malo zresnila, a je Mel že po eni minutki postregel z nekim "bu" efektom in špricom krvi po faci... *facepalm* Tudi epilog se mi je zdel malo čuden in nenaden: namesto, da bi ustvaril nek closure za like znotraj filma (družina, žena, brat - kaj za vraga se je zgodilo z njim?), je raje kar takoj razbil "četrto steno" in nabil intervjuje z resničnimi osebami..

    So pa Melovi feni podobno zagrizeni kot Nolanovi - tale film se v marsikaterih krogih že šteje za enega od najboljših vojnih filmov ever :')

    OdgovoriIzbriši
  2. Film je vsekakor soliden, zlasti po obrtniški in tehnični plati, tudi igralski nastopi so angažirani in všečni. Ampak 'eden najboljših vojnih filmov vseh časov', to je pa po mojem naravnost smešno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne vidim razloga zakaj bi bil tale film sploh nagrajen. Je bilo nekaj boljših filmov.

    Edini film, ki sem ga gledal v kinu v letu 2016. Aja, še Jurski svet sem gledal. Saj ne rečem, je za gledat, a sem ga pozabil in je to to. Sem velik fan Mela, a tale je bil brca mimo. Zgodba mi je všeč, film sam pa ne. Sem pa vesel vrnitve Smrtonosnega orožja, tokrat v obliki serije, gledal sem sicer samo prvi del, a vseeno me je dovolj privlekel, da pogledam še ostale dele. Filmov gledam vedno manj, serij pa vedno več.

    OdgovoriIzbriši
  4. To skropucalo ni vredno recenzije. Ne da se mi trenutno na dolgo razglabljati o tej polomiji. Lahko povem, da do začetka bojevanja še obeta, potem pa smeh kaj delajo, gledališče. Za to bi naj bil nominiran na oskarjih? Kaj pa ta neki Gurtner piše? Upam, da je sarkazem

    Ocena: 5/10

    OdgovoriIzbriši
  5. Ta neki Gurtner misli čisto resno, se bojim, izpade pa seveda komično oz. kot comic relief. :) Kot rečeno: tehnično spodoben film, tudi igralci se odrežejo spodobno glede na material, ki ga imajo; določeni prikazi pa so zares pretirani, zgrešeni in ideološko močno obremenjeni.

    OdgovoriIzbriši