17. feb. 2017

Doctor Strange (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Hvala ti, o Hollywood, ker mi uresničuješ otroške mokre sanje. Ničesar si nisem želel bolj kot videti Benedicta Cumberbatcha (Atonement, Tinker Tailor Soldier Spy, August: Osage County, The Fifth Estate, The Imitation Game) — tega briljantnega, karizmatičnega, klasično izobraženega in na častitljivih shakespearskih odrih vzgojenega britanskega igralca (ter osvežujoče posodobljeni televizijski obraz Sherlocka Holmesa) — v načičkanem Marvelovem kostumu in superjunaškem ogrinjalu, kako frfotajoč po zraku riše magične kroge in slaboritniško deli leteče brce. Not. Da ga bo doletela podobno komercialna usoda kot že marsikaterega angleškega glumača pred njim, je bilo sicer slutiti vsaj že v Starem dreku: V temo (2013) J. J. Abramsa, kjer je upodobil legendarnega vesoljskega zlobneža Khana. A to še zdaleč ni vse: obeta se mu nič manj kot nov niz nastopov v Marvelovem filmskem multi-univerzumu z Maščevalci, Thorom in drugimi možmi v pajkicah. Juhej.

In res, dr. Strange je newyorški kirurg, pravi čarovnik nevrokirurgije, briljanten, poln samega sebe, celo ošaben, zato ne preseneča, da — s svojim ošabnim avtom, znakom prehitrega življenja — doživi prometno nesrečo, ki njegovim prstom vzame zlato. Ker je čas, da gre vase, gre tja, kjer čas teče tako počasi, da gre lahko vase celo ta, ki je brez notranjosti — v Katmandu. Ne pozabite, v Katmanduju se je hipiju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo nekaj takega, kot se človeku zgodi pri džetlegu — njegovo telo je v enem časovnem pasu, njegova duša pa v drugem. [...] Še tako zaspano, še tako utrujeno, še tako pretreseno, še tako obupano zahodno telo je tu lahko vedno našlo “pot”, ali bolje rečeno, tu so zahodnjaku, ki je podvomil v svet, vedno rekli: problem ni svet — problem si ti! Spremeni se, pa se bo spremenil tudi svet! —Marcel Štefančič, Mladina

Roko na srce: tako kot že marsikje je sila gledljivi Cumberbatch eden poglavitnih razlogov za degustacijo začetka še ene superherojske franšize, ki načrtov o prihodnjih nadaljevanjih in tie-in prepletanju Marvelovih zgodb sploh ne skriva več: celovečerni filmi so se spremenili v nekakšne kinematografske serije, ki bolj kot z lastno substanco k ogledu vabijo le še z vsebinskimi nastavki za neskončna nadaljevanja — kot da bi akcijske figurice gledalci ljubiteljsko zbirali, namesto da si obetajo zanimivo in po možnosti malce drugačno, edinstveno zgodbo. Iz Marvelove kovnice namreč slednje že zdavnaj prihajajo kot po tekočem traku in v vnaprej preverjeni, finančno varni formuli: zgodba iz treh dejanj (instantna geneza lika, preizkušnja in spopad z zlom, umestitev na superjunaški panteon z možnostjo sequela), slabo artikulirani in čedalje bolj dolgočasni negativci s stereotipnimi motivi, obstranske in hitro pozabljive ženske vloge, obvezni spremljevalni liki (superjunakov učitelj ali vzornik, komični stranski lik za humorno razbremenitev, romantična zveza ali pričakovanja svojcev ali spreobrnjeni prijatelji), plitev karakterni lok in ideološko-moralna evolucija superjunaka — vse to zamotano v megalomansko akcijo, super-duper posebne učinke in hiper-dinamično dramaturško podobo. Lahko bi rekli, da gre pri vseh za isti film (z redkimi izjemami tipa Varuhi galaksije), z malce drugačnimi protagonisti in oblačili, ki se zavoljo ponavljajočih se premis stapljajo v enotno, vse bolj nevznemirljivo in brezoblično gmoto kokičarskega spektakla, namenjenega nezahtevni zabavi ter naslajanju nad hitro hlapljivo vizualnostjo.
Pa tudi Benedict Cumberbatch ni nič posebnega. Res ne štekam navdušenja. Nad čim neki naj se navdušim? Nad blesavo zgodbo? Nad tečnimi svetlobnimi efekti? Nad čim, jebemti? —Iztok



Slednja je pri Čudnem doktorju sicer oko roseča; če smo se pri Nolanovem Izvoru (2010) slinili ob sanjskih transformacijah časa in prostora, nam bo ob magičnih lovecraftovskih dimenzijah, časovnih alteracijah in nadrealističnem gnetenju urbane pokrajine v nedoumljive escherjevske univerzume dokončno odpadla čeljust. Tehnični vidik je nadvse spodoben, režija žanrskega obrtnika Scotta Derricksona (The Exorcism of Emily Rose, Sinister, Deliver Us from Evil) in fluidna montaža sta razmeroma suverena, nad glasbeno kuliso in zvočnim ozadjem se takisto ne pritožujem, vse skupaj je všečno kratkočasno in mestoma zabavno — edini problem je, kot že mnogokrat, v zgodbi in likih. Preobrazba materialističnega egocentrika in zdravnika z božjim kompleksom dr. Strangea v poduhovljenega, borilno veščega čarodeja je klišejsko instantna (kot tudi njegovo urjenje v samostanu, ki gledalcu ne zbuja nikakršnega občutka časa in trajanja), vselej zanimiva Tilda Swinton in Mads Mikkelsen sta tam bolj zaradi zvenečih imen in zvezdniških obrazov kot dejanskega doprinosa k njunim likom (k sreči vloge starodavnega duhovnega učitelja vsaj ni prevzel Morgan Freeman, kar je bila tudi ena od možnosti), sramotno neizkoriščena Chiwetel Ejiofor ter Rachel McAdams nista posebne omembe vredna (da o Benjaminu Brattu ne govorimo), vzgibi protagonistov, ki bi like okarakterizirali in jih naredili poistovetljive, pa lahkotno površinski ter plehko generični. Škoda — zgodba o genialnem nevrokirurgu z onesposobljenimi dlanmi, ki po sili razmer krene na drugačno pot samoodrešitve, ima po mojem namreč dovolj tematskega in vsebinskega potenciala, ki pa je (spet) ostal povečini neizkoriščen.

2 komentarja:

  1. Iskreno povedano je danes v Hollywoodu pogodba z Marvelom zlata jama. Konstantni so, zvesto bazo oboževalcev imajo pa še najamejo te za minimalno tri filme.

    S tem bi se najverjetneje strinjal tudi tale turobnež: http://static3.businessinsider.com/image/56f57794dd08958c5d8b473e-1190-625/batman-v-superman-isnt-getting-great-reviews--but-everyone-loves-sad-affleck.jpg

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha ha, turobnežu je, kot kaže, kakšen hollywoodski piarovec ali producent svetoval zadrto resnobnost namesto samovšečnega pobalinskega nasmihanja (ki ga je gojil v vseh filmih do zdaj), in zdaj leseni Ben vztrajno kaže ta svoj novi imidž. Sicer pa seveda, Marvelovi projekti so profitabilna zadeva, ampak vseeno manj slabe vesti prenesem Willa Smitha v pajkicah kot pa kakšnega odličnega britanskega igralca (razen če gre za shakespearov lik :)).

    OdgovoriIzbriši