8. dec. 2016

The Magnificent Seven (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Antoine Fuqua je režiser širokega žanrskega in tematskega spektra; od surovih kriminalnih trilerjev (Training Day) in vojnih dram (Tears of the Sun) do streljaškega popkorna (Shooter), steven-seagalovskega slaboritništva (The Equalizer) ter boksarskih psihosocialnih zgodb (Southpaw). Priznati mu gre svojevrstno spretnost in mestoma izjemne glumaške predstave (Dan za trening je Denzelu prinesel oskarja in Hawku nominacijo), dasiravno se iz filmskega avtorja s slogom in vizijo zanesljivo spreminja v oportunističnega michaela baya (beri: Olympus Has Fallen). Njegov rimejk Sturgesove legende Sedem veličastnih (1960), ki je sam po sebi priredba Kurosawovega kulta Sedem samurajev (1954), je v nekaterih pogledih približno na ravni patetičnega Bekmambetovega rimejka Ben Hur (2016), enega večjih razočaranj letošnjega leta. Obema je skupno še to: nobenega razloga nimata za svoj obstoj.

Sturgesov vestern je bil rimejk briljantne mojstrovine — sledil ji je, jo ovohaval, se hranil z njo, se vživljal vanjo, lovil njenega duha, njeno teksturo, njeno svežino, njeno originalnost, srkal njeno "notranje" življenje. Fuquov vestern pa imitira le še Sturgesov prevod originala, "zunanjost" produkta — ne torej njegovega duha, temveč njegovo črko, tako da se potem muči le s tem, da bi jo spravil na pravo pot. V Sturgesovem rimejku so pistolerosi, najete roke, reševali mehiško vas, v Fuquovem rimejku pa rešujejo ameriško vas — da bi Američani reševali Mehičane, ne pride v poštev, saj bi to delovalo pokroviteljsko, šovinistično, celo rasistično, no, trumpovsko. —Marcel Štefančič, Mladina

Lahko da ima Fuqua občutek za cineastično kratkočasnost in nepretenciozno zabavo, nikakor pa se mu ne sanja, s kakšnim materialom ima opravka. Še verjetneje je sicer, da to dobro ve, a je pač zavezan produkcijskim zahtevam in pogodbam, ki s hollywoodskega tekočega traku izprdujejo generične, mučno konfekcijske PG-13 izdelke z enim samim, natanko določenim namenom. Bržčas mi ga ni treba izrecno omenjati. Sem pa lahko kljub temu zgrožen, če že ne razočaran, kako klavrne obuditve doživljajo nekatere največje mojstrovine sedme umetnosti; samo zato, da v vsesplošni konceptualni in duhovni izpraznjenosti sodobne industrije vsaj komu še tu in tam kaj zacinglja. Sturgesov Sedem veličastnih (1960), ki seveda odlično razume arhetipsko naravo svojega predhodnika, predstavlja morda najočitnejšo tematsko linijo določenega obdobja filmske zgodovine, ki povezuje samurajske epe in iz njih izhajajoči žanr kavbojke ter zahodnjaških špagetov: gre za čiste starogrške igre značajev, časti, dostojanstva in humanistične etike. Ameriški vestern je iz slednjih naredil cineastični strip — skrajno estetizirane in stilizirane karakterne figure in pojmi dobrega in zla, ki v dinamiki vzpostavljanja civilizacijskih sorazmerij ohranjajo svetovni red. V tem smislu imajo podobno vlogo kot grafični romani: govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja. Krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih; plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost (tudi sodobnega) sveta.



Kot rečeno: Fuquajev film ne premore nič od tega. V njem so zgolj povprečni igralci, ki se med plastičnimi kulisami "divjega zahoda" z nekakšno nerodno izraženo samoironijo (ki to ni ali pa je celo nenamerna) igrajo kavboje in indijance na način, kakršnega pričakuje sprenevedava paradigma sodobne rasno-politične korektnosti. Imamo črnca, Kitajca, Mehičana in celo ameriškega staroselca; tam so le zato, da dokažejo neke sorte trendovsko samozavedanje filmske industrije, ki pa ima v resnici v mislih zgolj čim širši zajem ciljnega občinstva. Temu je podrejeno tudi vse drugo, najbolj pa šibka dramaturgija, grozljivo plitev scenarij in hitri konzumaciji namenjen pripovedni lok, ki se skozi zgodbo odraža z intenco računalniške igre, v kateri brez konca in kraja za zabavo pobijamo vedno nove valove kartonskih sovražnikov. (Kdor je gledal Tarantinova Django Unchained ali The Hateful Eight, bo verjetno bruhal ali imel akutno diarejo, morda oboje naenkrat.) Da bi bili deležni vzajemnosti ali prepričljive interakcije med liki, je kajpak povsem odveč. Komu se vendar sploh da razmišljati o motivih, psihosocialnih podtonih, družbenopolitični realnosti, zgodovinski avtentičnosti, stvarnih čustvih, zlonamerni ali sočutni človeški naravi ter večnih resnicah eksistence ljudi od začetkov časa? Dovolj je, da imamo "frajerskega" zamorca Denzela (za devetletnike z učnimi težavami), ki mimogrede zbere skupino revolveraških in pretepaških odpadnikov (pridružijo se mu tako zlahka kot se Kahel znebi eklatantne laži), ki se potem zavoljo nekakšnih načel časti — a tega ne vidimo, zgolj domnevamo — postavijo v bran zatiranim meščanom zoper izkoriščevalskega tajkuna (Peter Sarsgaard kot antagonist je približno tako strašljiv kot Milojka Kolar Celarc med tiskovno konferenco), ki bi se rad polastil njihove zemlje. Pri tem iz utrjenih položajev pobijejo dva bataljona do zob oboroženih najemniških mož, ki pred njihove pištole in zavojčke dinamita uletavajo kot piščanci v mesoreznico. Obešenjaško privlačni izobčenci nazadnje (z nekaterimi obveznimi žrtvami) veličastno rešijo dan. Hura, še ena zmaga za kravatarje in njihove denarnice.

Ni komentarjev:

Objavite komentar