6. dec. 2016

The Accountant (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nenavadno rezervirani in redkobesedni računski genij Christian Wolff (Ben Affleck) za nekatere največje zločince in sumljive organizacije ilegalno išče knjigovodske nedoslednosti, prikrite finančne primankljaje in druge nepravilnosti mednarodnih denarnih stranpoti. Ko ga najamejo v korporaciji Living Robotics, da bi našel nezakonite odlive v preteklosti, se zaplete v zaroto vodstvenih struktur, ki ga želijo skupaj s sodelavko iz kontrolinga pri tem podjetju (Anna Kendrick) odstreliti kot grešnega kozla pri lastniških malverzacijah. Za pete mu obesijo enako usposobljenega poklicnega "čistilca" (Jon Bernthal) kot je on sam, ki naj bi zabrisal vse sledi za njegovimi računovodsko-detektivskimi dejavnostmi, z druge strani pa se mu nevarno približuje tudi ambiciozna podatkovna analitičarka (Cynthia Addai-Robinson) pod mentorstvom brezkompromisnega direktorja Davčnega urada pri finančnem ministrstvu (J. K. Simmons) in v spremstvu federalnih operativcev. Nihče od njih ne ve, kdo je skrivnostni, morilsko izmuzljivi "računovodja" in še manj si kdorkoli predstavlja, za kakšno osebo v resnici gre. S težavno preteklostjo zaznamovani Wolff je namreč prav zaradi značajskih posebnosti nenadkriljiv mojster svojega "poklica".



Pri nekaterih filmih me mučijo že kar načelni pomisleki, ki presegajo nujni zamik nejevere oziroma natezni spekter cineastične domišljenosti; pa čeprav se zdi, da marsikoga drugega (ali celo večine občestva) določena neskladja preprosto ne motijo. Eden bolj motečih tovrstnih primerkov je bil The Purge (2013) Jamesa DeMonaca oziroma celotna franšiza Očiščenje, kjer nikakor ne morem požreti niti osnovne premise — debilen scenarij in ušiva glumaška predstava pa celokupno tudi ne pripomoreta k boljši prebavi. Čustveno intenzivna borilna drama Warrior (2011) ameriškega režiserja Gavina O'Connorja se me je dotaknila predvsem po zaslugi izjemnega igralskega performansa in tudi njegov nekonvencionalni vestern Jane Got a Gun (2016) je vsaj razmeroma spodoben predstavnik žanra, če že ne kakšen hud presežek. Tokrat je prvič snemal po scenariju Billa Dubuqua (The Judge), ki v liku matematičnega savanta in odraslega avtista (domnevno z Aspergerjevim sindromom) združuje izurjenega morilca po naročilu. Tukaj je njegov izvirni greh, kar se mene tiče. Oba koncepta sta namreč dokazano nezdružljiva in absolutno popolnoma nemogoča; zadeva smrdi po oportunističnem senzacionalizmu, ki vključuje kontroverzne pojme samo zato, da bi bil za vsako ceno provokativen. Seveda ni nujno, da se s tem strinjate.

Druga stvar, ki mi je kot zatohel vonj nehote šla v nos, je Ben 'Fuckface' Affleck — ki mu kar naenkrat vsi pripisujejo osupljivo shakespearsko spretnost, samo zato, ker je od nekdanjega bebavega nasmihanja in smešnega igralskega pretiravanja zadnje čase prešel v nekakšno batmanovsko mrko brezizraznost. (Če koga zanima: ne, tudi Fincherjevega Gone Girl ne štejem ravno za film desetletja. In ja, Casey na celi črti igralsko poseka svojega starejšega brata.) Če ima samovšečni model ves čas enako zdolgočaseno otrpel ksiht, v tem nikakor ne vidim kakšne igralske briljance — pa naj gre za človeka z avtizmom ali v netopirja našemljenega hripavega posnemovalca Jamesa Bonda. Ravno nasprotno: prav tiste nizkoprofilirane vloge zahtevajo glumača z najbolj pretanjeno (neverbalno ali telesno) izraznostjo, ki zmore zgolj z mimiko ali očesnimi gibi prikazati kompleksna čustvena stanja — in Affleck po mojem to nikakor ni. Če se z vlogami v finančno bolj izpostavljenih projektih prebiješ med bolje plačane igralce, te to pač samodejno še ne naredi za oskarjevca. Spet ni nujno, da se s tem strinjate.



Igralska izbira kajpak niti ni najhujša stvar. Poslednji žebelj v krsto zabije čudaško nelogični scenarij, ki v preskakujoči pripovedni štreni niza eno slepo ulico za drugo, se dramaturško zateka k cenenim časovnim prebliskom in klišejskim pripovednim osnovam (trpinčeni mladenič, ki psihopatologijo in pomanjkanje pristnega stika kompenzira z morilsko učinkovitostjo), namesto kolikor toliko utemeljene stvarnosti in verodostojne družbeno-politične realnosti gledalca podcenjuje s stripovsko-james-bondovsko domišljijo (strogo špartansko življenje, na hiter beg pripravljena prikolica, hipno urejanje identitete na daljavo, vrhunska orožja, bruslijevske in gun-fujevske sposobnosti, nadnaravna intuicija, mazohistična nagnjenost k samokaznovanju, nema da nema), v isto brezoblično mineštro meša junake in zlikovce, vsemogočnega in domala neranljivega protagonista potiska v vnaprej jasne situacije steven-seagalovskega pravičništva, že tako stereotipni končni obračun zabeli s povsem neslanim zapletom (ki to ni) in za nameček poskrbi še za instantno (tokrat platonsko) romanco z obveznim saharinskim koncem — odprtim za morebitno nadaljevanje ali celo franšizo. Računovodski 'Rain Man' kot super(anti)junak? Si pa že raje ogledam Howardov Čudoviti um (2001) ali pa kar Dobri Will Hunting (1997), če sem že obsojen na Afflecka.

1 komentar:

  1. Tole je še radodarna ocena. Zadnjo dejanje je preprosto negledljivo in žaljivo za vse, ki so v življenju videli več kot 10 filmov.

    OdgovoriIzbriši