22. nov. 2016

Trolls (2016)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kot kaže, je trolov več vrst. Prvotno so to starodavna bitja iz nordijske folklore, mojstrsko prikazana v found footage srhljivki Trolljegeren (2010), potem so tukaj še brezumni Tolkienovi troli v Gospodarju prstanov, neprijetni stvori v Harryju Potterju, snežni velikani v Ledenem kraljestvu (2013) in prijazna bitja iz pravljic, ki se rada oblačijo v škatle, torej The Boxtrolls (2014). Poznamo pa tudi majcene lutke za srečo v velikosti obeskov za ključe, z okroglimi steklenimi očmi in živobarvnimi čupami, ki se jih je spomnil danski mizar in ribič Thomas Dam ter so bile občasno priljubljene v sedemdesetih ali osemdesetih letih. (Tisto, kar razveseli modrokožnega vesoljskega pirata Michaela Rookerja v Varuhih galaksije, ko namesto dragocenega artefakta odkrije podtaknjeno darilce.) Prav te igračke sta uporabila Mike Mitchell, režiser debilarij Deuce Bigalow: Male Gigolo (1999) ter Alvin and the Chipmunks: Chipwrecked (2011), in njegov sodelavec Walt Dohrn, scenarist obešenjaškega Spužija Kvadratnika ter drugega dela Shreka, da sta ustvarila še eno franšizo, oportunistično zasnovano po otroški igrači. V ta namen je korporacija DreamWorks Animation že leta 2013 odkupila pravice neposredno od tovarne v lasti družine Dam.



Animiranko sem si bolj po naključju kot načrtno ogledal v kranjskem Cineplexxu. Starejši otrok je bil tja povabljen na trendovsko organizirano rojstnodnevno zabavo, mlajšega pa sem kanil zamotiti z ogledom živopisanih, prepevajočih, otipljivo mehkih in sploh nadvse ljubkih trolčkov, ki so obetali pristno kinematično veselje. Obe izkušnji sta se izkazali za bolj klavrni; prvega je terorizirala nevrotična najeta hostesa na otroški veselici v tamkajšnji Oslariji, midva s tamalo sva pa kakšnih petnajst minut kot tepca sedela v dvorani s tistimi cenenimi 3D plastičnimi očali na nosu, preden je skupaj z nama večina občinstva pogruntala, da predvajani film sploh ni v 3D različici, temveč v običajni ploski izdaji. (Kar navsezadnje mogoče sploh ni bilo tako slabo.) Kinooperater je pač zajebal in po predstavi so na blagajnah celo vračali denar (če se ti je tja sploh ljubilo iti), dočim je priokus butalskega šalabajzerstva in ušivega filmskega doživetja ostal. Med drugim tudi zaradi videnega.

Če malce bolje pomislite, potem od distopičnega trilerja Očiščenje, v katerem lahko Američani enkrat na leto pobijejo poljubno število ljudi, res ni bilo daleč do Trolov, DreamWorksove pastelne animacije, v kateri lahko velikanski Bergni enkrat na leto požrejo poljubno število veseljaških trolov, ki so pričeske sneli smrkcem, nedolžnost pa lego kockam. —Marcel Štefančič, Mladina


Kristalno jasno (mi) je, komu je film namenjen: otrokom do četrtega leta. Ker tisti starejši so namreč — preverjeno in dokumentirano — nadvse uživali ob kompleksnejših in arhetipsko širših zgodbah o vikinških zmajih, ledenodobnih živalskih prijateljih, prepirljivi družini jamskih ljudi, največjih svetovnih zlikovcih dobrega srca ter trapastih pošastih iz hotela v Transilvaniji. Primerjava in analogija sta neizpodbitni: Troli potemtakem ne morejo biti namenjeni istemu občinstvu. Če ustvarjalci večine družinskih animirank z referencami in vsebinskimi poudarki vendarle poskrbijo tudi za starše (pri čemer s spretno zamaskirano politično korektnostjo seveda prednjači Disney), potem se tokrat sploh niso trudili ustreči okusu malce starejših — razen z naborom prepoznavnih, sicer prijetnih napevov iz ust Anne Kendrick in Justina Timberlaka (ki je tudi glasbeni izvršni producent) oziroma v slovenski verziji Katarine Bordner (Popi) in Klemna Bunderle (Veja). Kar zadeva vizualnost, je animiranka prava paša za oči; disko eksplozija neskončne palete barv in plišasto toplih oblik je že kar psihedelično omamna. Čutiti je vsak pramen las pisanih pričesk, ki imajo skorajda lastno življenje, in s pokvečenimi antagonisti (zlobnimi Bergnovimi) se je v njihovem grotesknem nezadovoljstvu večinoma mogoče poistovetiti — ampak kaj, ko zgodba ne prinaša prav nič globljega od generičnega sporočila o tem, kako se sreča že skriva v tebi, le prebuditi jo moraš. Pri čemer kajpak ne pove, kako konkretno to doseči — preprosto tako, da ti to nekdo pač reče: 'Veš, za srečo se moraš potruditi sam, to ni nekaj, kar preprosto pojéš.' Pri tem moraš veliko prepevati, plesati in se objemati. Hm. Saj muzikalična animiranka je, kako bi rekel, simpatična oziroma vsaj pretežno neškodljiva. Ampak razen odlične sinhronizacije (z vsemi glasbenimi točkami vred, razen Sound of Silence, ki premišljeno ostaja v izvirniku), kakršne smo od izjemnega Kuntnerjevega Studia Ritem zdaj sicer že vajeni, vseeno težko najdem kaj, kar bi (meni ali hčeri) ostalo v trajnejšem spominu in bi bilo nemara vredno še kakšnega ogleda. No ja, mogoče kdaj na domačem kavču, če ne bo česa zanimivejšega.

1 komentar:

  1. Čakičaki, v Heripoterju so troli troli. Veliki, neumni, smrdeči in nič kaj prijazni (v prvem delu se eden znajde temnicah, kjer sicer poteka pouk). Hišni služabniki so pa (hišni) vilinci (Dobby). Sicer bi pa k vsem naštetim sortam jaz pristavil še internetne. :)

    OdgovoriIzbriši