9. okt. 2016

Sladkor in črna mačka

Ljubljana, dvorana Stožice, 8. oktobra 2016. Check.

Respirerò l'odore dei granai
e pace per chi ci sarà e per i fornai,
Pioggia sarò e pioggia tu sarai,
i miei occhi si chiariranno e fioriranno i nevai.


Zaradi sobotne tekme s Slovaško je bil v Stožicah spremenjen prometni režim na račun obiskovalcev koncerta, ki nazadnje niso imeli kje parkirati — saj je bilo betonsko skrpucalo, ki mu v šali pravijo "garažna hiša", rezervirano izključno za navijače in imetnike akreditacij. V zadnjem hipu sem se spomnil parkirišča na Žalah, od koder je po PST petnajstminutni sprehod do soseske BS ter stožiške sramote. Steza ni zbujala nobenih spominov in še manj tovarištva; namesto tega sem v rojstni kraj pošiljal organizatorje tekme najbolj neumne igre na svetu in domačo reprezentanco (za katero mi iskreno dol visi) in Slovakijo in Katanca in vso šalabajzersko srenjo, ki niti enega dogodka ni sposobna prirediti tako, da ne bi bil človek venomer deležen opomina, kako v eni bolj zavoženih turbo-kapitalističnih držav živimo v greznici tretjega sveta.

A vse to je v bilo v hipu pozabljeno, ko so čez nekaj časa (z zamudo, saj so ljudje bržčas iskali parkirišča okrog Stožic) v dvorani ugasnile luči in je na oder prišel z najvišjim častnim viteškim redom republike Italije (commendatore) in neštetimi drugimi prestižnimi odličji ovenčani Adelmo 'Zucchero' Fornaciari — in se je začela dveurna glasbena izkušnja, kakršno pod Alpami redko doživimo.
Zasedba je dala zelo pomemben delež k veličastni zvočni podobi. Njen glasbeni vodja je ameriški basist Polo Jones, sodelavec številnih svetovnih glasbenih zvezd, sedaj pa že vrsto let vodja Zuccherovih zasedb in njegov tesen prijatelj. Skupino pa sestavljajo še ameriška kitaristka Kat Dyson, ki je igrala tudi dobro in mandolino, angleški mag Hammond orgel Brian Auger, Američan Doug Pettibone, ki je igral večinoma pedal steel kitaro in banjo, pa veličastna ameriška bobnarka Queen Cora Dunham, italijanski klaviaturist Nicola Peruch, italijanski bobnar Adriano Molinari, italijanski kitarist Mario Schilirò, ameriška violinistka Andrea Whitt, impozantna ameriška pevka Tonya Boyd Cannon, ameriški saksofonist James Thompson, ter še dva Kubanca, in sicer Lazaro Amauri Oviedo Dilout na trobenti in Carlos Minoso na pozavni. —Zdenko Matoz, Delo
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Zucchero je združil korenine ameriškega soula in neworleanškega bluesa s tradicionalno sredozemsko liričnostjo ter italijansko rokovsko popevko in tako dobil pristen izraz zanj značilne glasbene izpovedi; zdaj otožno hrepeneče po ljubezni do življenja in duhovni izpolnitvi, zdaj narekujoč strasten hvalospev pop-rokovski energiji in ritmom. Če sem za Ramazzottija razmišljal, kako je s tehnično izpopolnjenostjo dosegel zrelo pripovedno fazo ter vrhunec do potankosti izpiljene forme, potem je Zucchero segel po čisti transcendenci; in če te z nostalgično generacijsko-socialno noto Eros zadene v srce, potem se te Zucchero dotakne globlje in višje: naravnost v dušo. Tam, kjer domujejo prebliski mladosti in vsega tistega, kar je kaj vredno. Dežela sonca in refoška; bohotna matrona, muzajoča se iz modrine morske pene; očetova dlan na grozdni jagodi in sladke obljube ranih spominov; znoj v kipečem silosu moke in pesek v drobnih rokah; kako pogrešam slane prodnike, dišeče po borovcih. Vse ljudi, ki jih ni več.

Zucchero pa ostaja in je v vrhunski formi: skromen, odkrit, igriv, sočuten in duhovit. Zadnji trije albumi z mešanico mediteranskih napevov, kubanskih zvokov in ritmičnega bluesa so odlični. Odigral je praktično cel Black Cat (kakor se imenuje tudi svetovna turneja) in precej skladb z albuma Chocabeck, ki sta sijajna, ter temu dodal vse svoje največje uspešnice. Mislim, da sem od nesmrtnih hitov pogrešal samo Senza una donna, ampak kdo bi mu zameril. Bravo!

3 komentarji:

  1. Res me zanima kaj in kje ti deluješ, ko tako vehementno udrihaš čez Slovenijo. Verjetno si eden tistih, ki od Slovenije vseeno dobro živi. Postajaš slaba kopija Nergača in to ni nikoli dobro.

    OdgovoriIzbriši
  2. Fenomenalno. Od Nergača sem dobil najmanj enega komentatorja. Hvala za ta vrhunec intelektualne artikuliranosti.

    OdgovoriIzbriši