13. jun. 2016

Nič več prijazen Alice Cooper? Pač.

Ljubljana, Hala Tivoli, 12. junija 2016. Check.

Pravzaprav si nisem mislil, da bom starega mojstra shock rocka in veterana težkokovinskih varietejskih predstav kdaj videl tudi na odru v nepomembni podalpski deželici. Poslušam ga še iz osemdesetih, čeprav je Vincent Damon Furnier že pred tem nanizal svoje najbolj priljubljene hite s skupino, katere ime Alice Cooper se je nazadnje oprijelo njega samega: I'm Eighteen, School's Out, Elected, Billion Dollar Babies, No More Mr. Nice Guy ter How You Gonna See Me Now. Resnejše znanstvo z Aliceom se je začelo z albumom Trash na prehodu v devetdeseta (nominiranem za grammyja), pa ne samo zaradi svetovne megauspešnice Poison, temveč tudi sila uravnotežene bere izjemno poslušljivih, melodičnih popevk: House of Fire, Bed of Nails, Hell Is Living Without You ter Only My Heart Talkin' (večino sem sinoči pogrešal). Nadaljevalo se je z enako dodelanim albumom Hey Stoopid ter vnovičnimi hiti, hitrimi ritmi, dovršenimi aranžmaji in prepoznavnim vokalom, Dangerous Tonight, Feed My Frankenstein, Hurricane Years, umanjkalo pa ni tudi spevnih balad tipa Might as Well Be on Mars.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Pred polno dvorano ljubljanskega Tivolija se Alice po pričakovanjih kajpak ni izneveril. Možakar, ki je skoraj do dneva natančno star toliko kot moj oče, je v vrhunski formi v vseh pogledih: nastopaško, organizacijsko in izvedbeno. Rokovska legenda, ki je svojčas opazovala nekatere svoje stanovske kolege (Hendrix, Morrison, Joplin) umirati pod težo ekscesnega življenja (zlasti mamil in alkohola), je imela tudi svoje vzpone in padce, a se je že pred nekaj leti k sreči dobro izvlekla. "Veliko mladih rokerjev je izgorelo v plamenu lastne slave, ker so mislili, da morajo svoj odrski lik igrati tudi v zasebnem življenju. Jaz sem se ga naučil pustiti na odru, sicer bi tudi mene ugonobil," je povedal v nekem intervjuju.

Dobro poldrugo uro trajajoča predstava je minila kot bi mignil in Hala je redko deležna tako intenzivnih nastopov, pa tudi takega odziva občinstva (k čemur je pripomogla tudi sijajna zasedba samih glasbenih virtuozov z odličnim bobnarjem na čelu in verjetno najčednejšo težkometalno kitaristko, kar jih je kdaj prišlo v Ljubljano). Lepa gesta je bil poklon preminulemu prijatelju Lemmyju z izvedbo kultnega Pikovega asa, z nekaterimi drugimi priredbami pa so se spomnili tudi Keitha Moona, Davida Bowieja in Jimija Hendrixa, da o vseh zabavnih in krvavih rekvizitih ne govorimo. (Če koga zanima: nikoli ni v živo klal kokoši in izvajal podobnih čudaštev iz glasbenih urbanih legend.) Čudno le, da prekaljeni Alice zvesti publiki ni namenil neke skladbe, ki bi bila še najprimernejša za to državo: Hey Stoopid. No ja, pa drugič, stari.

2 komentarja:

  1. Sem bil prisoten tudi jaz. Super je bilo, sem prav tako pogrešal omenjeni komad. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, bilo je kar kul. Sicer sem (tako kot vsakdo) pričakoval, da bo poudarek na šovu in malo manj na glasbi, ampak to se mi zdi pri Aliceu Cooperju od nekdaj na neki način celo škoda -- saj ima frajer odličen vokal in zelo dobre, muzikalične skladbe s sijajnimi aranžmaji. Prav omenjena zaporedna albuma (tj. Trash in Hey Stoopid) sta mi še danes med njegovimi najboljšimi. Pa je drugače izdal ene 25 albumov do zdaj. :)

    OdgovoriIzbriši