18. dec. 2015

Sinister 2 (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

So ... Bughuul travels through art? —It's the aesthetic appreciation of violence that summons him.

Večina filmov nastaja z namenom zaslužka. (In s tem ni načelno še nič narobe.) Vsi sequeli nastajajo izključno zaradi pohlepa hollywoodskih kravatarjev, ki kujejo železo dobička, dokler je vroče. Marsikateri tak iztrebek predstavlja oportunistično kopijo iste zgodbe z drugimi liki, kot bi šlo za nekakšno serijo. Nekateri pa niti tega ne zmorejo in prinašajo zgolj odkrito, brezsramno, zavajajoče nategovanje skrajno debil nezahtevnega najstniškega občinstva, ki je za tisto poldrugo urico lahkotne petkove "zabave" pripravljeno odšteti par krajcarjev za kinovstopnico in pokovko. Dvakrat lahko ugibate, v katero kategorijo sodi tokratni umotvor.



Režiser solidnega prvega dela in nekaterih mlačnejših grozljivščin (The Exorcism of Emily Rose, Deliver Us from Evil) Scott Derrickson je stolček tokrat prepustil nekemu Ciaránu Foyu (Citadel), sam pa je s sodelavcem Christopherjem Robertom Cargillom vnovič napisal scenarij. Sicer ne vem, ali sta bila avtorja pri tem huronsko pijana ali ju je morda med delom zadela lažja možganska kap, pa tega ni nihče opazil — saj sta izprdnila eno najslabših letošnjih grozljivk ter eno najbolj zaudarjajočih nadaljevanj kateregakoli filma v zadnjih nekaj letih. Že to je svojevrsten dosežek. Juhej.

Prvi Sinister (2012) je bil sicer razmeroma standardna nadnaravna demonščina ter kot srhljivka nič posebnega; a je premogel dovolj izvirno zasnovo o zloveščem požiralcu otroških duš (Ba'Gúl ali Bughuul), v osrednjo vlogo je postavil vselej zanimivega Ethana Hawka in je gledalca strašil z mučnimi amaterskimi 8-milimetrskimi posnetki. Nadaljevanje, ki to ni, si iz izvirnika izposodi natanko dve reči: nesnovnega črnometalskega basista z belo obrazno masko, ki se naključno pojavlja v vselej enako cenenih -BU!- poskokih in je s tem izgubil še zadnjo trohico strašljivosti, ter brezimnega nekdanjega šerifovega pomočnika (James Ransone), ki je zdaj prevzel vlogo zasebnega preiskovalca paranormalnih pojavov. Oba sta dolgočasni, smešno nevznemirljivi ter hipne pozabe vredni figuri.



Podobno velja za druge like in ves preostanek absurdne zgodbe brez riti in glave, ki se ne more odločiti, ali bi bila parabola družinske disfunkcionalnosti (pri čemer ji groteskno enodimenzionalni zločesti oče Clint Collins prav nič ne pomaga) ali pak še ena prežvečena zgodba o maščevalnih duhovih. Takisto ne zaleže oznaka 'R' in še manj očitna aluzija na kultno Kingovo grozljivko Otroci koruze (1984), saj so vsi mladi liki prav nemarno zoprni ter stripovsko neprepričljivi. Simpatična in čedna milf Shannyn Sossamon vendarle ni tako zapeljiva vroča mamica kot čutna blondinka Juliet Rylance, zrnati posnetki umorov svojcev so nezanimivi ter čudaško neizvedljivi — da o povsem nesmiselni tematski in vsebinski plati ne govorim, ker je preprosto škoda besed. Česa tako neumnega, nepovezanega in zunaj vsakršnega konteksta že dolgo ne.

Seveda je film s proračunom 10 milijonov pri odjemalcih nastrgal petkrat tolikšno vsoto in velja za uspešnega. Ne moreš da verjameš. Kot je tudi docela neverjetno, da bomo menda videli še tretji del tega skrpucala, za nameček pa se celo šušlja, da naj bi se zaključna zgodba odvila v pripovedni paraleli Insidiousa (2010). To pomeni, da nas bržčas čaka še križanec med obemi filmskimi vesolji: recimo slaboritni kung-fu tepež spiritistke Elise (Lin Shaye) proti peklenščku Bughuulu. Komaj čakam, fuck yeah.™

Ni komentarjev:

Objavite komentar