8. nov. 2015

Bone Tomahawk (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Neodvisni prvenec mladega scenarista in režiserja Stevena Craiga Zahlerja, s katerim je zbudil veliko pozornost na letošnjem Fantastic Festu (sezona tovrstnih filmov se je s Samhainom pravkar začela), je eden najbolj nenavadnih multižanrskih izdelkov, kar sem jih videl; učinkovit preplet temačno realističnega vesterna in surove grozljivke, ki ga razbremenjuje z lucidnim humorjem in malone tarantinovsko artikuliranimi dialogi. Že od začetka se kaže kot nekonvencionalen, vendar osvežujoče nepretenciozen anti-vestern (ki ruši mitologijo in spodkopava arhetipe te zvrsti) ter vse svoje karte stavi na počasno ekspozicijo likov in njihovo postopno karakterizacijo. To mu uspe brezhibno in se nazadnje obrestuje s simpatetičnostjo (potrpežljivega) občinstva do poistovetljivih figur.

Maybe we shouldn't be going some place that looks like a burial ground. —To a bunch of godless savages. Ain't no concern of the civilized man. —A jail on fire is safer than a place like this.



Zgodba spremlja šerifa (Kurt Russell) mejnega mesteca na divjem zahodu, ki se z ostarelim "rezervnim" pomočnikom (Richard Jenkins) in dvema oboroženima spremljevalcema (Patrick Wilson, Matthew Fox) odpravlja po sledi ugrabiteljev mlajšega od svojih pomočnikov, asistentke lokalnega zdravnika (Lili Simmons) ter prejšnjo noč prispelega neznanca (David Arquette), čigar strelno rano je oskrbela. Po vsem sodeč so jih odpeljali pripadniki skrivnostnega, v jamah oddaljenega hribovja živečega indijanskega plemena; menda gre za skrajno krvoločne, nasilne in ljudožerske divjake brez strahu pred čemerkoli. Kljub poškodovani nogi se odprave udeleži tudi mož mlade bolničarke, ki še vedno okreva po zlomu golenice; njegovo vse slabše zdravstveno stanje (ter nepremišljenost in neizkušenost drugih) pa bo ravno toliko upočasnilo nekajdnevno potovanje, da bodo zasledovalci deležni nekaterih nepredvidenih dogodkov, še preden bodo — naposled brez konj in na roke noseč vso opremo — prispeli do domnevnega bivališča srhljivih staroselcev.

V nekakšni sprevrženi parafrazi kultnih Fordovih Iskalcev (1956) in gnusne Deodatove eksploitacije Cannibal Holocaust (1980) najprej pade v oko zvezdniška igralska zasedba (v manjših vlogah se pojavita še Sid Haig in Sean Young). Glumači so izkoriščeni odlično: vsakdo razvije mesen, večplasten in verodostojen lik, ki gledalcu nehote zleze pod kožo. Russell, ki karakterno nadgradi svoj lik Wyatta Earpa iz Tombstona (1993), je kot rojen za vlogo izkušenega, očetovsko prizemljenega predstavnika kavbojskega zakona; njegova protiutež ter pronicljivi vir značajskih in pripovednih prebliskov je vselej briljantni Jenkins, ki v svojo sicer nizkoizrazno vlogo vnaša neverjetno mero človeškosti in sočutja. Fox poskrbi za dobro udejanjen lik sarkastičnega ter dandyjevsko uglajenega, s tragično preteklostjo trpinčenega revolveraša, ki se razkriva nekoliko lenobno, vendar zanesljivo; medtem ko z Wilsonovim šepajočim likom gledalec dobesedno čuti in trpi z vsakim njegovim bolečim korakom, nerodnim padcem in trenutkom neomajne vztrajnosti, ko se z nečloveškimi napori žene za mučitelji ljubljene soproge. V premišljeno odmerjenih, duhovitih dialogih se v avtentični zgodovinsko-kulturni interakciji kot sloji čebule luščijo osebnosti in značaj nadvse zanimivih likov — to pa zahteva čas in utegne odvrniti neučakanega gledalca. V prvi polovici več kot dveurnega filma se ne zgodi nič omembe vrednega, kar zadeva dinamiko in dramaturški tok tovrstne kinematografije; Zahler nam z ekspresionistično fotografijo in čedalje bližnjimi posnetki slika naraščajočo utesnjenost in preganjavičnost ljudi, ki se podajajo v "srce teme" — in nekaj časa se zdi, da bo statična karakterna študija celo preglasila ali povsem nadomestila pripovedne elemente. Vendar potem sledi klimaktični razplet: brezkompromisna splatter orgija neizrekljivih strahot, ravno toliko nazorna, da ne prestopi meje skrajno grotesknega ali depresivno nihilističnega, temveč uspe zbuditi mučno otipljiv, visceralen strah v imenu požrtvovalnih likov na platnu (zmotila me je le neka očitna prostetika in nekaj manjših nedoslednosti), četudi v epilogu deluje kot peklenski nadrealizem Du Welza ali Jarmuscha. Bržčas (tudi) to ni naključje. Nadarjeni filmar S. Craig Zahler govori o varljivih načelih omike in relativnih mejah civiliziranosti (slednjo pomembno opredeljuje institucija zakonske zveze ter vloga in odnos do žensk), ki v aktualni prispodobi brutalne politične in družbene sedanjosti* — zavite v oportunistični medijski senzacionalizem — zvenijo kot mračno, streznjujoče svarilo: vrnitev "ukradene" zahodnjaške etike in vrednot bo terjala žrtve. Poslastica za privržence vestern-grozljivk in druge cineastične čudake. (Mimogrede: vidiš, dragi Eli Roth, tako se snema dobre filme.)
* Op. Določeni aspekti se (po mojem) kažejo kot očitna metafora sodobnih (islamskih) ekstremizmov in njihove surove patriarhalne družbe. Ameriški indijanci (utelešeni v udomačenem in omikanem "profesorju" Zahnu McClarnonu) tako niso več sovražnik civilizirane družbe, saj nedaleč stran prežijo veliko bolj nečloveški, kanibalistični, v jamah živeči "divjaki" brez vsakršne morale in načel.

2 komentarja:

  1. V bistvu sm ga šel gledat takoj, ko sm prebral prvi odstavek recenzije, hehe. In nisem bil razočaran. Film je precej dolg, se strinjam, ampak ma, kar se mene tiče, še kake pol ure fore, preden bi ušel čez dobrodošlico. Četverica protagonistov je res fino zaokrožena in oni so tisti, k zame nardijo ta film.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za priporočilo, se strinjam z napisanim. Res posrečena kombinacija vesterna in grozljivke. Pika na i pa so premeteni dialogi, domislice.

    OdgovoriIzbriši