28. okt. 2015

The Final Girls (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Neodvisni projekt režiserja Todda Strauss-Schulsona po scenariju Marka A. Fortina in Joshue J. Millerja (ki sta obenem tudi producenta) je zanimiva metafikcijska mešanica samoironične slasher parodije oz. komične grozljivke ter samoreferenčnega poklona temu žanru. Naslov kajpak cilja na znani stereotip tovrstnih filmskih krvavic, kjer po nizu kolin med promiskuitetnimi adolescenti preživi le še "zadnje dekle" — navadno devica — in ta slednjič junaško obračuna z zamaskiranim psihopatskim ubijalcem. Seveda je primerjava s podobnimi metazgodbami (v katerih liki izstopijo iz obstoječega konteksta in se zavejo svoje vloge znotraj arhetipske pripovedi) neizogibna; na misel pridejo franšiza Wesa Cravena Krik ter duhoviti celovečerci tipa Tucker and Dale vs. Evil (2010) ali The Cabin in the Woods (2011) in podobno.



Mlada Max Cartwright (Taissa Farmiga) v tragični avtomobilski nesreči izgubi mater, nekdanjo kraljico vreščanja v tretjerazrednih grozljivkah, med katerimi je najbolj znamenita kultna klasika Camp Bloodbath (skupaj z glasbeno podlago jasen namig na Petek trinajsti). Med ogledom tega umotvora na neki konvenciji oboževalcev se s prijatelji nedoumljivo znajde v samem filmu: nekako so prebili filmsko platno oziroma prečkali mejo med resničnostjo in fikcijo (morda referenčni namig na Demone režiserja Lamberta Bave in scenarista Daria Argenta iz leta 1985) ter pristali v mitskih osemdesetih, v namišljenem "krvavem taboru" ob jezeru. Vse je tam: pohotni najstniki (Adam DeVine) in njihove butaste vrstnice (Angela Trimbur), škodoželjne opravljivke (Nina Dobrev) ter zafrustrirane intelektualke (Alia Shawkat), vsevedni filmski geek (Thomas Middleditch), politična korektnost v podobi obveznega temnokožca (Tory N. Thompson) in seveda iznakaženi morilec z mačeto. Tam pa je tudi naivna blondinka ter dobrosrčna devica (Malin Åkerman) oziroma umrla mati osrednje junakinje Max. Kateri od njiju je usojeno, da bo kot "zadnje dekle" poskrbela za srečen epilog tega filmskega (in posledično resničnega) sveta? In seveda: ali temu sledi še sequel, kot se spodobi?

Dramaturgija, scenarij, liki in produkcija sicer ne dosegajo brihtno zastavljene metafikcije Koče v gozdu (2011), vendar film to mestoma kar zadovoljivo nadomesti s poistovetljivo interakcijo, duhovitim sarkazmom in čutnim seksapilom Taisse Farmige, ki v ničemer ne zaostaja za tistim njene slavnejše starejše sestre Vere. Pripovedno je manj uspešen; pogosto ni jasno, ali gre s popolnim izostankom scenaristične logike zgolj za kontekstualni poklon žanru ali pa je preprosto tudi dotični film tozadevno neizviren in nedodelan (ta dilema je sicer prisotna pri filmih Elija Rotha in drugih preobračalcih klišejev). K vsemu skupaj ne prispeva niti oportunistična oznaka PG-13, ki se zdi za tak projekt malce neprimerna. A na srečo niti za hip ne kaže pretenzij, da bi se jemal preresno; navsezadnje gre z izrazito nostalgično dimenzijo le za zabavno, kratkočasno doživetje, primerno za ogled v družbi ljubiteljev žanra (in hmeljevega šesterčka ter golide pokovke) na zadnji oktobrski dan.



Zamisel za generacijsko zgodbo, ki s prepletom miselnih vzorcev osemdesetih in trendovske sodobnosti vendarle avtentično odraža tudi čustvene relacije med otroki in starši, je scenarist Joshua John Miller dobil pri podobni izkušnji s svojim očetom Jasonom Millerjem (1939—2001), častitim Damienom Karrasom iz nesmrtnega kulta Izganjalec hudiča (1973). Takole pravi: "I grew up watching my dad in The Exorcist, and there's something haunting, strange, confusing, and a little bit unnatural to see your parent constantly die in a film. But it's something that also becomes iconic, and we tried to deconstruct what the effects of that would be, as well as what it would be like if you had a second chance, but your second chance was inside of a movie?"

2 komentarja:

  1. Mnja če ga gledaš kot poklon slasher flickom je super in še dobro, da film želi biti zgolj in samo to. K00l!

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsekakor. V kakršnemkoli drugem kontekstu je film bolj švoh, z ustreznim geekovskim predznanjem pa izpade kar zabavno.

    OdgovoriIzbriši