20. okt. 2015

Knock Knock (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Najnovejši umotvor scenarista in režiserja Elija Rotha je priredba že tako čudaškega grindhouse trilerja iz sedemdesetih Death Game (1977); v njem sta tedaj nastopili Sondra Locke (nekdanja soigralka in partnerica Clinta Eastwooda) ter Colleen Camp, tokrat sta pa producentki rimejka (Colleen se v njem na hitro tudi pojavi).

V izvirniku režiserja Petra S. Traynorja se od dežja premočeni mladi ženski pojavita na hišnem pragu moškega, čigar žena in otroci so prav tisti konec tedna zdoma. Sprva bi radi le telefonirali in dobronamerno ju spusti v hišo; vendar se nenavadno hitro udomačita, beseda da besedo in nazadnje ga zapeljeta ter takorekoč na silo odvlečeta med rjuhe. Šele naslednje jutro se pokaže pravi obraz čednih psihopatk, ki se v nadaljevanju spolno, fizično in psihično izživljata nad presenečenim in osuplim moškim.



Eli Roth, eden najbolj precenjenih režiserjev vseh časov, je po mojem skromnem mnenju ušiv šarlatan in samovšečen nastopač, ki očitno snema filme zato (ter na tak način), da bi načrtno postali "kultni" — in dejansko mu je uspelo, da je marsikateri zares tak (a bržčas ne ravno v smislu, kot si je to sam želel, temveč prav nasprotno). Če znaš napisati dva nelogična stavka in držati kamero v roki, še nisi filmski ustvarjalec. Njegove absurdne zgodbe raztegujejo pojem nujnega zamika nejevere do skrajnosti, liki so smešno stripovski, njihovi dialogi so na ravni osnovnošolcev, glumaška predstava pa lesena kot Ostržkov nos. (Nemara zato, ker osrednjo vlogo dobi kar Rothova žena Lorenza, ki je fotomodel.) Protagonisti in relacije med njimi so tako zelo neživljenjski, da teh zgodb ni mogoče jemati drugače kot v prenesenem smislu, kot nekakšno farso ali črnohumorno parodijo — le da se v tem primeru gledalec sprašuje o smotru takega početja. Rothovi filmi so očitno namenjeni najstniškemu občinstvu brez pričakovanj, okusa in meril, ki se mu njegove trapaste domislice iz nekega razloga zdijo kul(t).

In kdo neki bi bil za osrednji lik v takem skrpucalu bolj primeren kot Keanu 'Bukovo poleno' Reeves? Whoa.™ In to po tistem, ko je z nekaterimi vlogami (tukaj mislim predvsem na Johna Wicka) vendarle pokazal trohico potenciala ter možnost, da izkaže vsaj nekaj igralske nadarjenosti. Žal to upanje vnovič splahni; ne vem, ali je bilo predvideno, da se moški, ki se ga lotita mladoletni obiskovalki (Lorenza Izzo, Ana de Armas), tako ridikulozno in neprepričljivo obnaša, saj nimam pojma, kaj naj bi to pomenilo. Da je vse skupaj le satirično svarilo (podprto z izdatnim prikazom družabnih omrežij in rabe sodobnih elektronskih napravic) pred nepremišljenim zunajzakonskim seksom — češ, glejte, kaj se vam lahko zgodi? Nebrzdani deklini, ki načrtno zapeljujeta moške (ker očitno nimata pametnejšega dela), zato da jih potem sadistično kaznujeta in jim za vselej uničita življenje? Legendarna Lynova Usodna privlačnost (1987), ki se sprevrže v Hanekejeve Krute igre (2007), a brez kakršnegakoli konteksta, kompleksnosti in sporočilnosti?

You're gonna fucking kill me? Why? WHY? Because I fucked you? You fucked me! You fucked ME! You came to MY house! You came to ME! I got you a car, I brought you your clothes, you took a fuckin' BUBBLE BATH! You wanted it! You wanted it! You came on to me!



Od komedije pričakujem, da me zabava; od grozljivke, da me prestraši; od trilerja, da me drži v napetosti. Eli Roth se pak, kot kaže, trudi izumiti povsem novo zvrst: "annoying movie". Film, ki od začetka do konca neznosno iritira (zrelega in razsodnega) gledalca — z idiotsko zasnovo in nesmiselnim dogajanjem, z neverjetno nadležnimi, enodimenzionalnimi liki brez vsakršne substance, z njihovim infantilnim ravnanjem ter absurdno komunikacijo, z ridikulozno dramaturško nedoslednostjo in naravnost žaljivo klišejskimi pripovednimi zavoji. Popolnoma jasen mi je koncept groze, ki bi izhajala iz (prepričljive) nemoči protagonista in njegove tragične zmote, da obvladuje položaj; ne morem pa sprejeti groteskno lesenih in smešno nesposobnih figur, ki s svojo nerodnostjo zgolj služijo že tako trapasti pripovedi. Vse v tem filmu je tako nepopisno zoprno in kratkomalo neumno, da to skorajda ne more biti naključje; le da nisem mogel ugotoviti, čemu je tako in kako naj vse skupaj jemljem. Podobno sem si pri filmih Adama Sandlerja kar nekaj časa vztrajno razbijal glavo z dilemo, kakšen humor je vendar to, da ga nikakor ne morem razumeti — nazadnje pa obupano sklenil, da gre preprosto za tepca, ki se norčuje iz lastnega občinstva in v tem vidi svojevrstno "komedijo".

5 komentarjev:

  1. Okej, tukaj si ga pa falil.
    Kot prvo, od kje sploh ideja, da je Eli Roth tako cenjen režiser, da je "eden najbolj precenjenih režiserjev vseh časov". Kdo ga tako močno ceni? Tistih nekaj fanov nostalgikov?
    Kot drugo, pa mislim, da si najbolj zgrešil pri pristopu in kontekstu tega filma. Tvoje kritike o neumnih dialogih, likih, situacijah,… preprosto niso na mestu in so v kontekstu filma brezpredmetne. Stvar moramo gledati iz vidika tako imenovanega »campa«. Potem se tudi gledanje filma vzpostavi skozi drugačno prizmo, saj neumni dialogi, karikirani liki in pripovedna nerodnost sodijo med vrednosti, ki so notranje v tej žanrski praksi. Moramo ga gledati na isti način, z isto mero ironijo, kot bi denimo gledali Pink Flamingos ali karkoli od Daria Argente. S tem, ko se film drži svojih internih pripovednih normativov, film kljubuje dominantnemu pojmovanju dobrega okusa in tvori film, ki je na ironičen način v nekaterih pogledih kljubovalen pravilom komercialnega filma. Eli Roth, tako kot recimo Rodriguez ali Tarantino (do neke mere), reciklira B filme z zavedanjem, da se za tem smešnim, izrabljenim, iztrošenim segmentom žanra, razkrije afekcija, pozitiven sentiment. Kar deluje v največji meri kot poklon tem obrabljenim žanrskim konvencijam in normativom.
    Seveda Knock Knock definitivno ni presežek filmske umetnosti, menim pa, da gre za soliden, zabaven žanrski izdelek. Dobil sem celo več psiholoških vzgibov in moralnega tona, kot sem pričakoval od takega filma. Keanu je bil idealna izbira za ta lik in takšen tip vloge, kjer s svojo nelagodnostjo in leseno igro, doda humorni vložek. Ker sam osebno nisem fan gory horrorja, kjer moraš imeti močan želodec, je to meni najbolj ljub in zabaven Rothov film. 6/10

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. :) Želim si, da bi bili vsi komentarji na tem blogu tako utemeljeni, artikulirani in konstruktivni. Želim si tudi, da bi lahko še kdaj prebral kakšen tvoj filmski vtis. (Če ga pravzaprav že lahko, pa sporoči, kje.)

    V marsičem imaš popolnoma prav in natanko vem, kaj misliš z zabavnostjo, ki izhaja iz pretiranosti ter samoironične campy farse -- tisto, čemur včasih rečemo "tako slab film, da je že dober", čeprav ta oznaka ni vedno najbolj primerna. Ampak v resnici razumem te filmske sentimente ter filme tipa Raimijev Evil Dead ali Jacksonov Braindead zlahka štejem med bolj posrečene primerke te sorte.

    Glede Rotha: da je (pre)cenjen, sodim po tem, kako se pri nekaterih filmih zgolj njegovo ime uporablja kot trademark, tj. kot nekakšo jamstvo za kvaliteto, in se ga postavlja ob bok Tarantinu (primer: The Man with the Iron Fists).

    Gre za tanko, nejasno mejo med tistim, kar je nekomu še všeč, drugemu pa se zdi nesmiselno, neizvirno in pretenciozno. Tudi Tarantinovih filmov nekateri (celo resni kritiki) ne marajo, češ da so preveč nasilni -- kar je seveda njihova poanta ter vir zabavnosti. Pri meni je glede Rotha prav obratno: njegove derivativnosti in (namenske) plitvosti -- tj. tisto, v čemer marsikdo vidi poklon -- nikakor ne morem šteti za dosežek ali celo presežek. Ni toliko težava v tehnični plati, celo v nadležnih likih ne, temveč v dejstvu, da so njegovi filmi res zelo zelo prežvečeni, klišejski in preprosto skrajno neoriginalni. Neizvirnosti pa ne moremo očitati niti Tarantinu niti kateremu manj znanemu indie režiserju. Če gre razen tega celo za butast rimejk, pa ga nikakor ne morem oceniti pozitivno (če bi bila tokratna zgodba izvirna, ki mu pri vtisu namenil vsaj piko več). Eli Roth se prav trudi snemati (kvazi)kultne in campy filme, to pa je nekaj takega kot komik, ki se na vse pretege trudi biti smešen. Učinek je večkrat prav nasproten. (Od tod moja primerjava s Sandlerjem.)

    OdgovoriIzbriši
  3. p.s. Ah, saj res: glede Argenta se pa ne morem strinjati, primerjava tukaj ni na mestu. Ampak o tem kdaj drugič. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala tebi. :) Se strinjam, da je pri takih filmih meja med slabim in dobro-slabim zelo tanka in gre zato največkrat za precej subjektivno označevanje in doživetje filma.
    Glede kultnosti pri Rothu te razumem. Delo, ki ne sledi nujno splošno sprejetim pripovednim smernicam komercialnega filma, temveč željam že obstoječe baze oboževalcev, torej sledenje tisti logiki, ki je ta kult na prvem mestu proizvedla, še ni nujno kultno. Ne more biti danes vsak, ki dela specifične žanrske filme kulten zgolj zaradi tega, ker to počne. Res je, da ima neko svoje specifično občinstvo, ampak tukaj gre tudi za širšo prizmo in avtorski slog. Če ima Rodriguez stilizirano akcijo, Tarantino dialoge, Rothu nekaj zmanjka s čimer bi presegel žanrski vzorec in bi njegovi filmi bili nekaj več kot le sledenje preteklih smernic.

    OdgovoriIzbriši
  5. Nekaj takega, ja. Pri Rothu imam vedno občutek, da preprosto ni nikakršnega konteksta: čudaške filme in prizore (pancakes!!) snema zato, da bi bili čudaški -- ter potemtakem zanimivo bizarni, nenavadni, za vsako ceno drugačni in torej "kultni". Ampak pojem kultnosti se filma oprime šele sčasoma ter znotraj konzenza določene skupine ljudi (nič hudega, če je ta manjša in specifična) in ne zato, ker je film že vnaprej tako zasnovan. Ampak Roth vendarle NI Adam Sandler, kljub moji primerjavi; nekateri njegovi filmi (Hostel) so vseeno zanimivi in čutiti je njegovo naklonjenost do sedme umetnosti. To pa enostavno moram ceniti.

    OdgovoriIzbriši