16. jul. 2015

Get Hard (2015)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Will Ferrell se mi od nekdaj zdi zanimiv glumač, čeprav priznam, da nekaterih njegovih komičnih prijemov vseeno ne razumem najbolje. (A to še nič ne pomeni.) Vsekakor pa so mi bliže njegovi avtorski prispevki ter stand-up improvizacije — kot pa formulaični, po producentskih zapovedih usihajoče ameriške komedije oblikovani celovečerni nastopi, ki se od suhega sarkazma na meji absurda in samoironične kulturno-psihosocialne provokativnosti čedalje bolj nagibajo k cenenim straniščnim gegom ter nerazumljivi bizarnosti.

Njegov tokratni soigralec, pritlikavi gor-stoječi zamorec Kevin Hart, se mi že v Poročni priči, d.o.o. (2015) ni zdel posebej zanimiv; dasiravno mu gre priznati nekatere komedijantske spretnosti vživljanja v različne vloge med parodiranjem stereotipov.



Problem je že pripovedna zasnova oziroma dejstvo, da film temelji na eni sami (že tako debilni) ideji o tem, kako mora temnopolti lastnik avtopralnice Darnell (Hart) ustrezno "pripraviti" bogataša z Wall Streeta brez stika s socialno realnostjo Jamesa (Ferrell) na skorajšnje življenje v zaporu, potem ko ga zaradi poslovnega sleparstva in poneverb nepričakovano obsodijo na kazen v zloglasnem San Quentinu. (James namreč kar privzeto domneva, da ima Darnell tovrstne izkušnje.) Jasno, da bodo mehkužnega belokožca v naslednjih letih za rešetkami veselo nabijali v mehko meso in bo takoj postal jetniška kuzla, zato se mora v 30 dneh, ki jih ima pred tem na voljo, preobraziti v zagamanega slaboritnika, s katerim se ne gre šaliti. (Se spomnimo prizora iz Poslednje noči Spika Leeja, ko Edward Norton naroči najboljšemu prijatelju Barryju Pepperju, naj mu pred odhodom v ječo "predela obraz", da bi bil tako deležen bolj spoštljivega sprejema med sojetniki? Domislica je kajpak popolnoma absurdna in ne meri na dejanski namen filmskega lika; v resnici gre za to, da se skuša simbolno, mučeniško samokaznovati za grešno in zločinsko življenje — cinični odraz ameriške kolektivne krivde in potlačene jeze po tragičnih dogodkih 9/11.) Sledi kakofonija (kvazi)humorja.
Da sem fan Willa Ferrella, sem že večkrat povedal. Da je Kevin Hart trenutno najbolj zabavna faca daleč na okoli, pa povem zdajle. Med njima je super kemija, njune situacije, dialogi in finte, nasmejijo in sprostijo gledalca. Fajn komedija. Malo takih zadnje čase. Preprosta in učinkovita. —Iztok



Jasno: spet gre za samoreferenčno obračanje percepcije rasnih predsodkov in getovskih stereotipov, tokrat s primesmi pritlehnega kot-da izzivalnega seksualno-analnega humorja (naslovna besedna igra 'get hard', ki se posmehuje podžanru testosteronske komedije, seveda cilja tudi na trdoto moškega priveska) ter mlačnih situacijskih gegov. Težava je le ta, da film večinoma ni sila zabaven in deluje že stokrat prežvečeno (ali pa se vsaj meni tako zdi); razen tega se z nejasnim tonom neenakomerno opoteka med nesramno (a brez prave poante) farrellyjevsko farso, dodobra iztrošenimi klišeji o subkulturi črnuhov ter (enako neprepričljivo) akcijsko buddy-buddy komično dramo o prijateljstvu po sili razmer med docela različnima človekoma. Podoben koncept padca belopoltega bogataša v nemilost (in njegov vzpon nazaj) smo v veliko bolj duhoviti obliki videli že v legendarnem Kolesu sreče (1983) Johna Landisa z Danom Aykroydom in Eddiejem Murphyjem; komično vzajemnost med zapeto naivnimi belimi ter street-wise črnimi tipkami pa v tako številnih drugih projektih, da jih nima smisla naštevati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar