20. apr. 2015

The Guest (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Če je film opremljen s cenzorsko oznako R (namesto oportunistične PG-13) in pravšnjo minutažo poldruge ure (namesto dolgočasnih hobitskih odisejad), je to menda že obetavno. Tak, ki je všečno posnet kot žanrski poklon trilerjem iz osemdesetih (denimo trash kultom Johna Carpenterja), brezčasno zapakiran v stilizirano retro-vizualizacijo (kamera Robby Baumgartner) in prijetno arhaično elektronsko glasbeno kuliso (skladatelj Steve Moore s sintesajzerji zanimivo spomni na Refnovo mojstrovino Drive), pa še toliko bolj. V osrednjo vlogo dodajmo še karizmatičnega, gledališko izobraženega britanskega glumača (namesto plastične ameriške akcijske figurice), pa je uspeh (vsaj med sladokusci) takorekoč zagotovljen.



Zgodba scenarista Simona Barretta in režiserja Adama Wingarda, sicer že rednih sodelavcev pri nizkoproračunskih slasher projektih (You're Next, V/H/S), bi se komu utegnila zdeti sumljivo klišejska, a prav to je njen čar: s prepoznavnimi, domačnimi motivi in nenavadno kratkočasnostjo uspe zbuditi nekatere potlačene nostalgične občutke (nekaj takega kot Ti West v svojih retro-srhljivkah).

Družina Peterson še vedno žaluje za najstarejšim sinom Calebom, ki je nedavno umrl na služenju vojaške dolžnosti v Afganistanu, ko se na njihovem pragu nenadoma pojavi neznani mladenič. Prijazni prišlek se predstavi kot David in pove, da je bil Calebov vojni tovariš ter dober prijatelj. In res: mlada vojaka se družno nasmihata v kamero na eni od fotografij, ki imajo častno mesto na spominski polici v domu Petersonovih. Svojci brez zadržkov povabijo medse navidez zadržanega Davida, mu celo ponudijo prenočišče v nekdanji Calebovi sobi ter vztrajajo, da vsaj nekaj dni ostane pri njih kot gost. Morda bi lahko skupaj obudili kakšen spomin na pokojnika, navzočnost njegovega prijatelja pa bi bila za disfunkcionalno družino lahko samo blagodejna. Postavni David je vsekakor ustrežljiv gost (Calebu je namreč obljubil, da bo skrbel za njegovo družino); staršema se takoj prikupi z nevsiljivo dobročutnostjo in že naslednji dan razreši težave najstniškega sina Luka z nasilneži v srednji šoli. Odraščajoča hči Anna je edina, ki se ne more znebiti sumničavosti in nelagodnega občutka glede tujca v njihovem domu. Izkaže se, da jo intuicija ne vara; ne le, da David ni oseba, za katero se izdaja — v resnici se za všečno pojavnostjo in uglajenim obnašanjem skriva morilska pošast v človeški obliki. Kmalu se začnejo kopičiti trupla in nepojasnjeni dogodki, krvavi krog ubojev pa se vse bolj oži okrog Petersonovih.



Mladi ameriški filmski ustvarjalec Adam Wingard je svoj prvi žanrski celovečerec Home Sick (2007) posnel že pri devetnajstih letih. S poznejšim angažmajem pri antologijah V/H/S (2012) in V/H/S/2 (2013) ter The ABCs of Death (2012) me sicer ni navdušil bistveno bolj kot obe garažni franšizi nasploh (Wingard praviloma sam tudi montira svoje posnetke), tokrat pa mu je uspelo opazno zvišati produkcijsko vrednost in popraviti celokupni vtis. Dejavnik zabavnosti, nepretencioznega kratkočasja in cineastičnega zadoščenja s kančkom grešnega zadovoljstva je ključnega pomena, saj mestoma preglasi pripovedne nedoslednosti, dramaturške nelogičnosti in šibko karakterno zasnovo: tisto, kar je bilo značilno za kinematografijo s konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih ter kulte kot Halloween (1978) ali The Terminator (1984). Z arhetipom skrivnostno trdoživega lika in nedoumljivimi motivi, ki jih sproti pojasni sam zgodbovni kontekst, prinaša poslastico za ljubitelje žanra: smešno nerealen ter z nasiljem in akcijo naphan triler (s strukturo grozljivke), a obrtniško dodelan, poln nepričakovanih preobratov in z magnetičnim soundtrackom. Wingard se kaže kot nadarjen cineast, na katerega velja biti pozoren.

Ni komentarjev:

Objavite komentar