17. mar. 2015

The Voices (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

V sodobnem Iranu rojeno francosko ilustratorko, avtorico in režiserko Marjane Satrapi poznamo po njenem avtobiografskem grafičnem romanu Persepolis, v katerem je orisala težavno odraščanje in burno mladost v času tamkajšnje islamske revolucije. (Perzepolis ali Tahsti Jamshid je ime nekdanje perzijske metropole.) Revija Newsweek je samoizpovedni strip uvrstila med pet najpomembnejših knjižnih dosežkov desetletja; avtorica je v času predsedniških volitev v Iranu leta 2009 ustvarila tudi nadaljevanje, še prej pa je po grafični predlogi v sodelovanju z Vincentom Paronnaudom posnela istoimenski animirani film Persepolis (2007), ki je bil deležen nagrade festivalske žirije v Cannesu in celo oskarjevske nominacije za najboljšo animiranko tistega leta. Marjane se tokrat po scenariju Michaela R. Perryja kot samostojna režiserka preizkuša še v nenavadnem žanrskem eksperimentu — in lahko zatrdim, da ji je uspelo.



Naslovni glasovi so tisti v glavi Jerryja (Ryan Reynolds), malce čudaškega in lahkovernega, a navidez neškodljivega in vselej prijaznega skladiščnika v nekem podjetju s kopalniško opremo v zakotnem ameriškem mestecu. Če smo natančnejši: z lastnimi glasovi ga vztrajno nagovarjata (ali pa se mu tako zdi) njegova hišna ljubljenčka ter edina prijatelja, kot angelček prijazni kuža in peklensko zlonamerni maček (s ciničnim škotskim naglasom). Jerry se je dolga leta zdravil v posebni ustanovi, zdaj pa mora po sodnem nalogu obiskovati psihiatrinjo (Jacki Weaver), ki mu predpisuje redno jemanje tablet. Saj bi jih, če le ne bi imele zoprnih stranskih učinkov: pod vplivom močnih zdravil Jerryjev svet ni več tako rožnat in popoln, temveč neizprosno surov, umazano siv in nesramno grd — pa še njegova ljubljenčka se tedaj nočeta pogovarjati z njim. (Trivia: Reynolds je sam posnel tudi oba "živalska" glasova.) Jerry ima raje svet, kakor ga vidi že od nekdaj in kjer bi mu čedna britanska sodelavka, ki mu je skrivaj všeč (Gemma Arterton), morda celo vračala naklonjenost. Če ne bo tako, bo moral za ljubezen in družbo (ob morilskih nasvetih mačka in dobrodušnih svarilih psa) pač poskrbeti kar sam — in če ne pri njej, jo bo poiskal pri kateri drugi, morda celo prijaznejši punci iz kadrovske službe (Anna Kendrick).

Režiserka je ustvarila sijajno uravnoteženo, izkrivljeno zmes črne komedije in fantazijske groteske, ki jo v enaki meri prežemata duhovita (a k sreči ne preveč nazorna) morbidnost ter sočutna tragičnost; z dobro odmerjenim, živopisanim surrealizmom, ki predstavlja svet skozi Jerryjeve oči in ga le mestoma omračijo srhljivi prebliski objektivne resničnosti — v kateri je z mučno družinsko preteklostjo obremenjeni naivnež nič drugega kot serijski morilec, ki svoje žrtve razkosava in skupaj z neštetimi kartonskimi škatlami zaužitih pic marljivo shranjuje pri sebi doma. Postavni mladenič je (večinoma) vse prej kot strašljiv psihopat; v njegovi ustrežljivi izraznosti in odnosu do okolice ni slutiti ničesar grozečega ali nasilnega. Vendar so otroške travme premočne in ga bodo prej ali slej premagale, da bodo stvari ušle izpod nadzora; kakor mu dopoveduje njegov rumenodlaki štirinožni prijatelj: sprijazni se s tem, da ubijaš zato, ker si tak po naravi in ti je to všeč.



Z nizko razprtim dramaturškim lokom pripoved tematizira socialno patologijo v odvisnosti od normativov okolja, predvsem pa Satrapi prinaša zase značilen, simbolno (in versko) pomenljiv družbeni komentar o subjektivnosti ter relativnosti ločnice med sprejemljivim in nedopustnim — ki je vselej predmet širšega konsenza in ne popačenega konstrukta ter percepcije posameznika o tem, kaj je "normalno". S tem režiserka brez pretiranega moraliziranja vnovič opozarja na sprenevedavost (zahodnjaške) kulturne paradigme, ki z vse bolj izkrivljenimi merili producira človeško zlo in tako razjeda samo sebe. Škoda, da ji zagona nekoliko zmanjka le v vrhuncu ter premalo artikuliranem in nedorečenem epilogu, ki bi bil z bolj čustveno magnitudo lahko (še) učinkovitejši. Med igralskimi predstavami gre bržčas izpostaviti nadvse solidno osrednjo vlogo oz. Reynoldsov lik: kanadski glumač je v filmih kot (rimejk) The Amityville Horror (2005), Adventureland (2009) ter nazadnje Buried (2010) sicer že pokazal, da ni le čeden obraz (po mnenju marsikatere gledalke), a si vseeno ne morem kaj, da se ne bi vprašal, kaj bi s tako hvaležnim materialom naredil malce izrazitejši karakterni igralec (Sam Rockwell, Jake Gyllenhaal, Ryan Gosling, Michael Pitt). Ženski del zasedbe me je žal prepričal še manj — nedoločno medla Anna Kendrick in baročno seksipilna Gemma Arterton, katere angleški naglas pa takisto ne prinaša posebne dodatne vrednosti. Kljub temu gre celostno za spretno zaokrožen in pripovedno zanimivo udejanjen projekt (v neodvisni nizkoproračunski produkciji je vselej obetavno videti igralce iz prve lige); osvežujoče se odmika od konvencionalne formule in prežvečenih stereotipov, podprtih z vnaprejšnjimi pričakovanji (ter obteženih s politično korektnim hollywoodskim oportunizmom), a vendarle menim, da bi v rokah (še) bolj veščega dirigenta lahko zadihal s (še bolj) polnimi pljuči. Zaradi cenzorske oznake (in rahlo kontroverznega scenarija) je doživel omejeno kino-distribucijo ter je dostopen le na tržišču videa na zahtevo.

1 komentar:

  1. "vračam" komentar i lep pozdrav za kolega blogerja in filmofila.
    film na dan

    OdgovoriIzbriši