26. mar. 2015

’71 (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Britanska filmografija v številnih aspektih (in na splošno) presega plehko čezlužniško industrijo — vsaj, ko gre za verodostojen prikaz človeških zgodb, suvereno igralsko predstavo ter avtentično beležko družbeno-zgodovinskih dejstev. O krvavem političnem konfliktu na Severnem Irskem med 60. in 90. leti prejšnjega stoletja obstaja nešteto pripovedi in v sedmi umetnosti so zastopane s takimi filmskimi kulti kot Luraschijev The Outsider (1980), O'Connorjev Cal (1984), Sheridanov In the Name of the Father (1993), Jordanova The Crying Game (1992) ter Michael Collins (1996), Greengrassov Bloody Sunday (2002), Loachov The Wind That Shakes the Barley (2006), McQueenov Hunger (2008) in tako naprej. Naravnost osupljivo je, da je francoski režiser televizijskih serij Yann Demange po vsem tem času — in to že v svojem celovečernem prvencu — uspel posneti vrhunski izdelek, ki ga lahko enakovredno postavimo ob bok vsem naštetim mojstrovinam. Razen dvojne nominacije za bafto in zlatega medveda si je s filmom prislužil nekaj uglednih nagrad britanske neodvisne kinematografije in drugih prestižnih odličij.

Leta 1971 se je med britanskimi vojaki, ki so iz Anglije poslali na sever, znašel tudi mladi Gary Hook (O'Connell). Njegova enota bi morala oditi v Nemčijo, toda na koncu so končali v Belfastu. Časa za prilagoditev na novo okolje in razumevanje zapletene situacije v mestu ni bilo veliko, saj Garyjevo enoto že naslednji dan pošljejo v sovražno razpoloženi del mesta. Naelektreno situacijo še dodatno zaostrijo pripadniki lokalne policije, ki s svojo agresivnostjo in brutalnostjo na ulico privabijo prve protestnike. Situacija se iz minute v minuto zaostruje, nezadovoljna masa je vedno številčnejša in agresivnejša. Zaradi surovega ravnanja policije med aretacijo nekega meščana, kar tam, pred očmi protestantov, stvari dokončno uidejo izpod nadzora. Poletijo prvi kamni, mlade in neizkušene vojake grabi panika, nekateri z razbitimi glavami obležijo na tleh. V vsesplošnem kaosu poveljnik ukaže umik, Gary in še en vojak pa ostaneta zadaj, odrezana in obkrožena z razjarjeno množico. In ko nekdo iz mase potegne pištolo in v glavo ustreli njegovega soborca, se Gary instinktivno poda v beg. Za njim se zapodijo vročekrvni mladci iz IRE, ki želijo še en okupatorski skalp. Po belfastskih ulicah se začne lov na človeka. —Goodfella

Ne morem opisati, kakšen cineastičen užitek ponuja filmska izkušnja, kjer se tako dovršeno skladajo vsi njeni dejavniki: scenografija, čudovita vizualna podoba (Tat Radcliffe) in glasbena kulisa (David Holmes), surovo avtentična zgodba (škotski scenarist Gregory Burke) brez kakršnihkoli hollywoodskih klišejskih prijemov in stereotipskih formul, otipljivo pristen občutek nenehne nevarnosti in vzdušno naraščajoča napetost, brezkompromisen in srhljivo prepričljiv prikaz zgodovinskih družbenopolitičnih razmer ter nazadnje še fantastičen igralski nastop. Pri tem ne mislim le na izjemnega Jacka O'Connella (This Is England, Eden Lake, Starred Up, Unbroken), ki se je iz nadarjenega mladega upa razvil v fantastičnega igralca, temveč tudi na zanesljivo podporo vseh drugih protagonistov. Njegov lik, mlad pripadnik britanskih sil za mirjenje izgredov v Belfastu, je prikazan mojstrsko: docela življenjsko, večplastno, poistovetljivo in pretanjeno sočutno; popolno nasprotje neranljivih rambovskih akcijskih figuric, ki niti za trenutek ne zbujajo občutka strašljivega tveganja ali kakršnekoli možnosti, da se kaj takega zgodi tudi v resnici. Glede prestrašenega, ranjenega in naposled razočaranega vojaka Garyja Hooka o tem ne dvomimo niti za trenutek: po sili razmer se sam za sovražnikovo črto znajde v navzkrižnem ognju ne le obeh nasprotujočih strani, torej lojalističnih protestantov in uporniških katoličanov (ki vsaka zase še zdaleč ne tvorita enotnih in politično usklajenih interesnih skupin), temveč tudi za prevlado bojujočih se frakcij znotraj Irske republikanske armade ter grozljivo nejasne palete kolaborantov, ovaduhov, izdajalcev, izdelovalcev bomb, prestrašenega prebivalstva, protiobveščevalcev, dvoličnih agentov pod krinko in naposled še hinavskega oportunizma s strani lastnih vrst. Komu lahko sploh zaupa? Vsakdo je potencialni sovražnik in (skoraj) vsem je skupna zahrbtna brezbrižnost do nepomembnega pešaka, ki naj bi bil brez pomislekov žrtvovan za "višje cilje" v zakulisju igre političnih interesov — razen nekega idealističnega mladeniča z nasprotne strani, od kogar bi to najmanj pričakoval.

Največji dosežek filmskih ustvarjalcev in vseh nastopajočih je sijajno uravnotežena, neizprosna verodostojnost, obenem pa intenzivna čustvena magnituda ter stvarna, kot britev ostra, streznjujoče odmevna sporočilnost, ki jo dobro povzame eden od likov in povsem enako velja za vse sprenevedave, koristoljubne politično-vojaške situacije tega sveta: Posh cunts telling thick cunts to kill poor cunts. (Uglajene pizde pošiljajo neumne pizde pobijat revne pizde.) Trivia: Jack O'Connell je dejansko rojen v britanskem Derbyshiru, od koder prihaja njegov filmski lik; njegov zasledovalec Martin McCann pa je tudi v resnici doma iz (pozneje porušene) soseske Divis Flats v revni belfastski četrti Falls Road, kjer se odvije krvavi filmski epilog.

2 komentarja:

  1. Prijetno presenečen nad tako pozitivno kritiko, moram karseda hitro pogledati zadevo in potem pustiti malce bolj konstruktiven komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. '71 je pravi primer, na katerem vidimo, kaj skupaj lahko naredita sposoben režiser in sposoben igralec.
    Neuklonljiv na drugi strani je primer, kako isti igralec ostane neizkoriščen v rokah (pre)ambiciozne režiserke s pomanjkanjem talenta.

    OdgovoriIzbriši