29. sep. 2014

Black Death (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

V času največjega divjanja kuge v srednjeveški Evropi leta 1348 se želi mladi menih Osmund (Eddie Redmayne) s svojo prepovedano ljubeznijo Averill (Kimberley Nixon) umakniti pred grožnjo črne smrti, vendar ga k poslušnosti zavezuje zaobljuba bogoslužju. Dobrodošla pretveza za beg od gnijočih trupel in nevarnosti bolezni se v samostanu pojavi v obliki posebnega škofovega odposlanca Ulricha (Sean Bean); v spremstvu manjše skupine izurjenih vojakov, odpadnikov in okorelih inkvizicijskih najemnikov je namenjen v bližnjo vas ob težko prehodnem močvirju. Prostodušni Osmund se jim ponudi za vodiča, da bi se lahko na dogovorjenem kraju skrivaj srečal z Averill, vendar se naivni mladenič ne zaveda, da imajo tudi do zob oboroženi vitezi bolj zlovešče poslanstvo od uradnega poizvedovanja o tem, kako se je lahko odročna vasica edina izognila strašni kužni epidemiji. V resnici jim je bilo ukazano, naj pred škofa za vsako ceno privedejo poglavarja ali starešino domnevno poganske naselbine, kjer menda izvajajo čarovniške obrede obujanja mrtvih, prebivalci pa se ne pokoravajo cerkveni oblasti in kljubujejo njenim dogmam.



The fumes of the dead are in the air like poison. The plague, more cruel and more pitiless than war, descended upon us. A pestilence, that would leave half of our kingdom dead. Where did it come from? What carried its germ. The priests told us it was God's punishment. For what sin? What commandment must we break that could earn this? No, we knew the truth. This was not God's work, but devilry. Or witchcraft. But our task, to hunt down a demon, was God's cure.

Film mladega režiserja Christopherja Smitha (Creep, Severance, Triangle) v britansko-nemški koprodukciji me je pritegnil predvsem zaradi vselej aktualnega družbenega komentarja oz. pomenljive simbolne vzporednice v času enega največjih versko-političnih konfliktov novejše dobe. Sicer ima globalna vojna proti terorizmu na Bližnjem vzhodu in drugod veliko več kompleksnih političnih in gospodarskih konotacij kakor strogo religioznih vzgibov, a osnovna premisa tovrstnega dogajanja se — kot kaže — ni spremenila še od časa križarskih pohodov: uničevanje življenj in imetja "v imenu boga" ter fanatično opustošenje civilizacije "v imenu vere" nista nič drugega kot pretveza za uresničevanje povsem drugačnih interesov ter prikladen izgovor za oblastiželjnost (tudi v luči zoperstavljanja imperialističnim apetitom za krinko milostljive "humanitarne" etike krščanstva). Človeška čud je skozi zgodovino v veliki meri očitno nespremenljiva (venomer nagnjena h kompenzaciji travmatičnih izkušenj); vse različne oblike politično korektne zlonamernosti in "ideoloških" prizadevanj je mogoče strniti v vse prej kot zveličaven boj za posvetno oblast in tuzemski materialni vpliv. Kolateralne žrtve tega so dobrota, pristna človeškost in neomadeževana načela.



Čeprav deluje kot neodvisen nizkoproračunski projekt, se lepljivo mračni umotvor ponaša z zavidljivo ravnjo produkcije in vrhunsko britansko igralsko zasedbo (David Warner, John Lynch, Tim McInnerny), ki svoje delo opravi nadvse prepričljivo. (Celo precenjeni Sean 'Boromir' Bean tokrat ni moteč.) Scenarij britanskega pisca italijanskih korenin Daria Polonija (priporočam ogled njegove surove socialne drame Wilderness izpod režije Michaela J. Bassetta) je pripovedno zaokrožen (snemanje je skladno z dramaturško črto potekalo v pravilnem časovnem zaporedju), psihosocialno dobro utemeljen in historično verodostojen. Neizprosno razgalja (samo)uničevalno človeško nrav in opozarja na relativnost dilem hinavske manipulacije s pojmi boga in vere ter nasilnega pokončanja vsakršne drugačne miselnosti. Kljub nekaterim prejšnjim podvigom režiserja bi moreči minimalki težko rekli grozljivka (posebej, ker gledalca k sreči ne podcenjuje s ceneno eksplicitnostjo). Z opresivno vizualnostjo in osrednjim likom deziluzioniranega božjega moža me je film nehote spomnil na brutalni Beresfordov Black Robe (1991); ogled pa priporočam predvsem cineastičnim sladokuscem ter onim, ki se jim je kontemplativna Refnova alegorija Valhalla Rising (2009) s podobnimi motivi zdela za spoznanje preveč hermetična in nerazumljiva. (Komur celo njegov Only God Forgives ali nedavni Noah Darrena Aronofskega nista bila všeč, pa mu bržčas tudi ta ne bo.)

The woman was already dead, but I freed her. The mob would have held her again and burned her. I spared her suffering. Sometimes that is all you can do.

6 komentarjev:

  1. Meh, jaz nad filmom nisem bil baš navdušen, o čemer priča že dejstvo, da sem si ga zapomnil kot film, v katerem Sean Bean umre tako, da ga razčetverijo (sori, način, kako umre, je kvarnik, I suppose). Ti pa zdajle, po pravici, težko naštejem boljšo srednjeveško, akcijsko in še malo pustolovsko grozljivko. Na misel mi padeta Solomon Kane in Season of the Witch, ki oba spadata recimo temu vsaj na rob istega predala kot Black Death ... pa sta še precej slabša.

    OdgovoriIzbriši
  2. Razumem, da komu v pričakovanju nenehne akcije, španske inkvizicije, krvavega klanja in viteških pustolovščin zadeva ni baš najboljša stvar po pašteti Gavrilovič, in tudi meni Sean Bean (kar je tudi razvidno) ni ravno omiljeni thespian. Je pa, kot sam ugotavljaš, verjetno res ena boljših srednjeveščin (Season of the Witch je totalen iztrebek, btw), če recimo v to sorto štejemo zadeve kot King Arthur (2004) ali The 13th Warrior (1999) in podobna kvazi-zgodovinska jajca oz. izpustimo bolj arthouse projekte tipa Valhalla. Kar se mi zdi pomembno, je sporočilna vrednost zgodbe, produkcija v okviru razpoložljivih sredstev in prepričljivost igralskega performansa, in to troje tukaj (imho) ne razočara.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še glede Beana, no. Jaz ne bi rekel, da je precenjen. Možakar se je ujel v typecasting in s tem (pri "resnejših" filmarjih in kritikih) že privzeto malo popušil. Manj zahtevna publika to isto stvar seveda obrajta, kar je za vse praktične namene najbrž dovolj, vseeno pa menim, da ni tako slab igralec, da ne bi zmogel kakšne kompleksn(ejš)e vloge. Tako da je po mojem mnenju prej podcenjen (če že kaj). Če razširimo na srednjeveščine obče, pa to recimo na malo novejše ... Ironclad mi je bil boljši. In to dasiravno gre pri njem res bolj ali manj za nenehno akcijo in krvavo klanje (kar sem inicialno hotel demantirati, češ, da sem tudi jaz pameten in da mene to sploh ne zanima in da v resnici cenim druge prvine). Film (zame) nad povprečje vleče Paul Giamatti v vlogi kralja Johna. Genialen kasting in izkaže se, da upravičen čez in čez.

    OdgovoriIzbriši
  4. Oprosti za double post (in za offtopic, v bistvu), ampak zdaj imam v glavi ta Ironclad, pa bi rad svoji zadnji dve povedi podkrepil še s temle clipom iz filma. :)

    https://www.youtube.com/watch?v=h5czM9pf9Wo

    OdgovoriIzbriši
  5. Aha, vidiš, tega pa (še) ne poznam. Casting je prav gotovo zanimiv.

    OdgovoriIzbriši
  6. p.s. Glede Šona Bina: seveda ne mislim, da je najbolj zanikrn glumač vseh časov; a vendarle (mi) razen generičnega viteškega Boromir-lika v oklepu do zdaj ni pokazal česa pretresljivega, tudi v drugih vlogah ne (Patriot Games, Ronin, Silent Hill). Gotovo se je povečini ujel v typecasting, kar je škoda.

    OdgovoriIzbriši