14. avg. 2014

Insomnia (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

A good cop can't sleep because he's missing a piece of the puzzle. And a bad cop can't sleep because his conscience won't let him.

Še vedno pretresen zaradi nedavne smrti Robina Williamsa sem si sinoči vnovič ogledal kriminalni triler (po scenariju ameriške avtorice Hillary Seitz) o preiskovanju umora v odmaknjenih prostranstvih Aljaske. Le še utrdil je moje prepričanje, da gre za enega najboljših filmov, kar jih je doslej posnel britanski režiser Christopher Nolan, vštevši novodobne blockbusterje tipa Inception (2010) ali franšizo o temnem vitezu (osebno samo še Memento uvrščam višje) — četudi gre za predelavo istoimenskega norveškega prvenca režiserja Erika Skjoldbjærga s Stellanom Skarsgårdom in do danes njegov edini film brez Nolanovega podpisa (tudi) pod scenarijem. Zlahka bi ga postavil na lestvico nekaterih najboljših ameriških rimejkov, ob bok težkokategornikom kot Scorsesejev The Departed iz leta 2006 (rimejk hongkonške franšize Internal Affairs iz leta 2002 in 2003) ali True Grit bratov Coen iz leta 2010 (rimejk istoimenske kavbojke iz leta 1969). Razen tega sem pri tem filmu prišel še do neke druge ugotovitve: Robin Williams je bil v dramskih nastopih (takih brez kakršnihkoli komičnih vložkov ali razbremenjujočega stand-up improviziranja) resnično briljanten igralec. V pričujočem filmu (tudi v skupnih prizorih) denimo zlahka zasenči legendo metodične igre Alfreda Pacina (v še eni njegovi reprizi okorelega detektivskega veterana iz Mannove Vročine iz leta 1995 in podobnih kriminalk), kljub precej krajši glumaški minutaži oz. dejstvu, da se pojavi šele v drugi polovici filma. Vloga mu je prinesla nominacijo za zlati globus, medtem ko ga je za podoben lik v istega leta posnetem psihološkem trilerju One Hour Photo (2002) tudi dobil. Robin Williams je imel v sebi nekaj maničnega in nemirnega, nedoumljivo obsedenost in odraz svoje temne plati, kar je v svojih značilnih vlogah spretno prikrival z izbruhi hitre, energične komedije. Njegov lik nečloveško obvladanega, inteligentnega, manipulativnega psihopata, iz katerega pronicata potlačeni bes in nasilna nrav, je vreden vsega spoštovanja in trajnega cineastičnega spomina. Poraja pa tudi zanimivo vprašanje: koliko lastne osebnosti je Williams vnesel vanj?

Nolan je najboljši, ko se loteva človeške psihopatologije in nepredvidljivo zločestih dejanj, ki jih je zmožna izkrivljena etika navidez normalnih ljudi; ter alegorične študije uma, na nezavedni ravni obremenjenega s krivdo in slabo vestjo. Razen fantastične vizualne podobe hladne, tuje, meglene Aljaske (morda gre za najboljši dosežek njegovega stalnega sodelavca, direktorja fotografije Wallyja Pfisterja) mu je iz igralskih predstav uspelo izvleči najboljše. Casting je idealen in vsakdo v glumaški zasedbi se odreže nič manj kot odlično (še najmanj impresiven je Martin Donovan kot Pacinov dolgoletni kolega); izkažejo se Hilary Swank, Paul Dooley, Nicky Katt, Maura Tierney in drugi. Dramaturški lok sijajno podpira naraščajoči tempo in do konca ohranja napetost kriminalne zgodbe, ki posrečeno secira vprašanje relativnosti človeških vzgibov. Ali je legitimno kršiti (lastne) moralne normative prav zato, da bi jih dolgoročno zavarovali in ohranili? Naj policist s prikladnim prirejanjem dokazov zaobide zakon, po katerem se ravna in katerega predstavnik je, če je to edini način za oprostitev nedolžnega ali kaznovanje krivega — in kdo naj sploh sodi o krivdi? Kakšne trajne posledice bo to pustilo na njegovi zmožnosti presoje in osebnostni integriteti? Ali sta pravičnost in morala absolutna pojma ali zgolj stvar trenutnega navdiha o tem, kar "se tisti hip zdi prav" (kakor se sprašuje mlada, idealistična policistka Ellie (Swank)?

Če ne bi šlo za rimejk, bi filmu mirno prisodil (še) višjo oceno.

5 komentarjev:

  1. Se strinjam. Odličen film (no, The Departed mi je nekoliko boljši, a ne glede), za kar zasluge gredo vsekakor tudi odličnemu Robinu Williamsu, v tej zanj atipični vlogi. Strinjam se s tvojim psihološkim profilom Williamsa in po pravici povedano sem še vedno rahlo potrt, ker tale neuradni, špekulativni trejler za The Dark Knight Rises ni real deal.

    OdgovoriIzbriši
  2. haha, mogoče tudi ti imaš odraz svoje temne plati?? ali pa imaš izbruhe komedije? that's just bad use of language, man.

    OdgovoriIzbriši
  3. Malo pesniške svobode pri izražanju mi že lahko dovoliš. In lepo, da si se junaško podpisal pod svoj komentar. Še link do svojega bloga mi daj, da se bom lahko naučil malce boljše rabe jezika.

    OdgovoriIzbriši
  4. Original s Stellanom Skarsgårdom je boljši. Pa tudi zaključek filma je bolj realen.
    Tudi pri The Departed je original vsebinsko boljši, je pa ameriški remake bolj gledljiv.
    O mrtvih sicer vse dobro, vendar Robin Williams ni bil ravno vrhunski igralec. Verjetno je ravno v filmu Insomnia odigral svojo najboljšo vlogo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Se strinjam z vsem, razen s trditvijo o igralskih sposobnostih Williamsa. Res je, o mrtvih vse dobro in marsikatera njegova vloga se tudi meni zdi bolj patetična kot sočutna (beri: Patch Adams), ker ni našel ustreznega ravnotežja med dramskim izrazom in komično razbremenitvijo, zato je velikokrat pretiraval (pri čemer je treba omeniti še vlogo režiserja, ki igralca usmerja), vendar je ustvaril nekatere vloge, ki jim ne moremo oporekati vrhunskosti: Fisher King, Good morning Vietnam, One Hour Photo, Good Will Hunting, Dead Poets Society, Awakenings, The Birdcage in še kaj. Razen tega je bil v ravno pravih igralskih letih in prepričan sem, da bi svoje najboljše vloge morda šele prav pokazal. Velika izguba. Škoda ga je.

    OdgovoriIzbriši