14. jul. 2014

Unforgiven (1992)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

She was a comely young woman and not without prospects. Therefore it was heartbreaking to her mother that she would enter into marriage with William Munny, a known thief and murderer, a man of notoriously vicious and intemperate disposition. When she died, it was not at his hands as her mother might have suspected, but of smallpox. That was 1878.

Prekaljeni hollywoodski veteran Clint Eastwood je do tega trenutka zaigral v skoraj 70 celovečercih (prvič leta 1955), režiral jih je skoraj 40 (prvega leta 1971), avtorsko glasbo je napisal za kakšnih 25 filmov — in neo-kavbojka Neoproščeno v nobenem smislu ni njegov deviški ustvarjalni projekt, a ga marsikdo še danes šteje za najbolj dovršenega in sporočilno najboljšega. Ameriška filmska akademija ga je nagradila s štirimi oskarji (Eastwood za najboljši film in režijo, Hackman za stransko vlogo, Cox za montažo) oz. je bil skupno deležen kakšnih 40 cineastičnih odličij in 20 nominacij.

Scenarij Davida Webba Peoplesa (Eastwood je o njem razmišljal šest let, preden ga je posnel) v prvi vrsti prinaša zgodovinsko revizionistični vestern, ki z ironičnim temnim zrcalom skoraj na vsakem koraku razgrajuje mitologijo filmskega divjega zahoda (morda tudi z bežnim namigom na kontroverzni istoimenski film Johna Hustona iz leta 1960): neusmiljeni revolveraši nerodno padajo s konj in v mrzličnih blodnjah jecljajo o strahu pred smrtjo; razvpite najemniške morilce v zakotnih mestecih zahrbtno pričakajo s pestmi in ponižanjem; nepremišljeni, naduti, z nasilnimi obračuni fascinirani mladi nepridipravi ne priznavajo lastne tragične kratkovidnosti (v dobesednem in simboličnem smislu), ne poznajo odgovornosti in ne prenesejo teže krivde; načel pravičništva ne pogojuje usoda sveta in moralno hvalevredni družbeni normativi, temveč slepo maščevanje razžaljenih žensk (ki imajo v vesternih pogosto odrešilno vlogo) in zlobno povračilo starca za kruto smrt tovariša; o izidu mitskih strelskih dvobojev pa v resnici ne odloča pregovorna hitra roka ali premoč orožja, kot v kakšnem šundovskem romanu, temveč kvečjemu hladnokrvna zbranost in v enaki meri gola sreča.

Skorumpirani šerif in moralno prenovljeni negativec, ki se srečata na nasprotnih straneh, bi se komu zdela močno klišejska prigoda. A v vesternu ni prostora za klišeje in stereotipe. Zgodba krene drugo pot, saj bistvo ne tiči več v treh lovcih na glave, ki želijo nagrado, ampak v personi, ki po dolgih letih najde samega sebe. Tistega, katerega je skrival deset let. Ta preobrat glavnega lika je tisto kar daje filmu draž. Kar daje filmu veličino in moč. Pred tem je šlo Mannyju za rutinsko delo. Ob tragični novici, da je prijatelj Ned ob zloveščem bičanju umrl pod terorjem lokalnega šerifa, se Mannyju zameglijo oči. —PaucStadt

You'd be William Munny out of Missouri. Killer of women and children. —That's right. I've killed women and children. I've killed just about everything that walks or crawled at one time or another. And I'm here to kill you, Little Bill, for what you did to Ned.

Razen tega je Eastwoodova mojstrovina tudi spoštljiv, melanholičen poklon dediščini nacionalnega žanra, v katerem je njegov (anti)junak William Munny — "pokvarjeni tat, notorični pijanec ter izprijeni morilec žensk in otrok" — karakterna in vsebinska sinteza Eastwoodovih prejšnjih likov in obenem samonanašajoča se nad-vloga, ki do teh arhetipov vzpostavlja briljantno satirično distanco (nekaj takega kot Bata Živojinović v Dragojevićevih Lepih vaseh, ki na neki način igra samega sebe iz vseh partizanskih filmov). Četudi gre v določeni meri za anti-vestern, ki žanrske konvencije postavlja na glavo ali jih s stvarnimi argumenti prepričljivo prizemljuje (z likom radovednega pulp-pisatelja oz. revolveraševega biografa W. W. Beauchampa pa dodaja še duhovit meta-referenčni element), zavzeto spoštuje pravila in zapovedi tega sveta: pravoverni vesterni so tako kot samurajske oz. jidaigeki pripovedi v svojem bistvu čiste starogrške arhetipske igre značajev, časti, dostojanstva in humanistične etike — le da pri prvih grmijo vinčesterke, pri slednjih pa se bliskajo meči. (In res: japonski režiser Sang-il Lee je leta 2013 posnel samurajski rimejk Jurusarezaru mono s slavnim Kenom Vatanabejem.) Govorijo o obče človeški perspektivi ravnovesja in morali eksistenčnega boja: krivice so včasih poplačane, drugič se godijo na rovaš nedolžnih. Plemenita dejanja pravičniškega uravnoteženja (in nasilnega jemanja življenj) imajo vselej svojo ceno ter trajne posledice; privoščljiva in zlonamerna človeška narava ter (samo)uničevalni moški princip pa sta težko spremenljiva in trajno krojita žalostno realnost (tudi sodobnega) sveta.

A plague on you. A plague on the whole stinking lot of ya, without morals or laws. And all you whores got no laws. You got no honor. It's no wonder you all emigrated to America, because they wouldn't have you in England. You're a lot of savages, that's what you all are. A bunch of bloody savages. A plague on you. I'll be back.



Kar nas pripelje do tretjega, nemara najzanimivejšega vidika pričujočega filma; Clint Eastwood ne predstavlja le sarkastične vzporedne podobe svojih likov iz Dobrega, grdega, hudobnega (oz. vse kultne serije kavbojskih špagetov) ter Umazanega Harryja — četudi je njegov poklon Sergiu Leoneju in Donu Sieglu očiten in neprekosljiv, — temveč z rahločutno vzporednico dveh nasprotnih zornih kotov (materialnega in duhovnega) nostalgično kontemplira tudi o samem sebi, kot človeku in filmskem ustvarjalcu. S presenetljivo pretanjeno refleksijo (prvič tako očitno) prinaša zase značilne eksistenčne dileme, ki jih odtlej duhovito razgalja v skoraj vsakem svojem filmskem projektu: generacijski prepad in bojazen neogibnega staranja, čustveni preplet spolnih in družbenih vlog, rasna in socialna problematika, teža civilizacijskih predsodkov (in cena vnaprej določenih kulturnih zablod) ter tragična potrata resursov v kapitalistični gospodarski paradigmi, katere merila narekuje gmotna "pravica" do dobička in lastnine. (It ain't fair, Little Bill. It ain't fair.) Le da se nekaterih (morda tistih najvrednejših) stvari ne da kupiti z denarjem — recimo prijaznosti in iskrenega spoštovanja, zvestobe in ljubezni soproge, pravega prijateljstva in dušnega miru. (Deserve's got nothin' to do with it.) Po eni strani se revolveraši pehajo za denarno nagrado (da bi lahko prehranili družino), po drugi pa jih prirojena moralnost "onstran dobrega in zlega" protislovno žene v zoperstavljanje logiki vrednotenja življenj in načel z valuto. (Just because we let them smelly fools ride us like horses don't mean we gotta let 'em brand us like horses. Maybe we ain't nothing but whores but we, by god, we ain't horses.) Ta paradoks jim namesto stripovske enodimenzionalnosti daje avtentično človeško podobo (če ne omenjamo fantastične tehnične plati s prijetno naturalistično vizualnostjo in igralskega nastopa praktično vsakogar v filmu), ki konceptualno presega in obenem tematsko nadgradi enega najbolj značilih in vplivnih žanrov v zgodovini zahodnjaške filmografije.

Po mojem skromnem mnenju je stari maček Clint največji režiser med (nekdanjimi) ameriškimi igralci ter eden zanimivejših filmskih dirigentov nasploh. Za vse večne čase nam je zapustil nekatere spoštovanja vredne izdelke sedme umetnosti, med katerimi (v njegovi režiji) razen tukajšnjega v novejšem času najbolj slovijo še The Bridges of Madison County (1995), Mystic River (2003), Million Dollar Baby (2004), Letters from Iwo Jima (2006), Gran Torino (2008), ... hm, pravzaprav doslej še nikoli ni posnel česa drugega kot same odlične filme. He always manage to make my day.

Ni komentarjev:

Objavite komentar