9. maj 2014

Exam (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Vzporedna resničnost v otipljivo bližnji prihodnosti, osem kandidatov za skrivnostno vodilno službo pri prestižni britanski farmacevtski megakorporaciji, pred njimi pa nekakšen preizkus usposobljenosti ali svojevrsten osebnostni eksperiment. Vsak dobi prazen list papirja, v kovinski neprebojni podzemni sobi sedejo za pisalne mize, pred vrati pa je (sicer čudaško pasiven) oborožen paznik. Upoštevati morajo le tri preprosta pravila, ki jih z vso resnostjo predstavi nadzornik.

There is one question before you, and one answer is required. If you try to communicate with myself or the guard, you will be disqualified. If you spoil your paper, intentionally or accidentally, you will be disqualified. If you choose to leave this room for any reason, you will be disqualified. Any questions?



Nekonvencionalni test se kajpak sprevrže v fizično obračunavanje in brutalno konfrontacijo egov, ki naj bi izločila najšibkejši člen.

Britanski režiser Stuart Hazeldine v celovečernem prvencu prinaša zanimiv psihološki triler, ki z osvežujoče minimalistično mizansceno temelji na konverzacijski logiki ter značajski interakciji med brezimnimi protagonisti (sebe po tarantinovsko poimenujejo Temni, Beli, Rjavi ipd.); v presenetljivem epilogu pa prinaša posrečen zasuk konteksta, utemeljen na pozornem spremljanju zastavljenih navodil in upravičen z banalnim besednim argumentom. (V določenih vidikih primerljivo s slovito eksistencialno parabolo Natalijeve Kocke; nazadnje pa sem pisal o podobnem miselnem eksperimentu The Philosophers.) A prav to je — razen srednje prepričljive predstave manj znanih glumačev (med katerimi bomo verjetno prepoznali Colina "Resident Evil" Salmona, Pollyanno McIntosh in Jimija Mistryja), — nemara tudi njegova največja hiba: da namreč tako kot marsikateri umotvor M. Nighta Šalabajzerja pomeni le "ponija z enim trikom" oz. z razkritjem končne poante (utelešene v edinem vprašanju nadzornika) izgubi vsakršno privlačnost in fascinacijo gledalca pri morebitnem drugem ogledu. Gledljivo, s skoraj (a ne povsem) indie vzdušjem in šundovsko literarnim pridihom, zelo primerno za kratki film ali epizodno zgodbo tosortnih žanrskih serij; za tako resno zastavljeni celovečerec pa vendarle preveč dolgovezno (z nekaterimi čudaškimi scenarističnimi motivi, ki služijo zgolj kot prikladen dramaturški vztrajnik) in s posamičnimi poskusi preusmerjanja pozornosti nekoliko prenapihnjeno.

3 komentarji:

  1. Videl že pred časom. Kar velik zeh, zame osebno.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mnja no, saj. Če ne poznaš poante, je še kolikor toliko zanimivo, in načeloma so mi konverzacijski filmi ponavadi všeč. Ni pa posebna mojstrovina, drži. (Tisti pasivni stražar in pištola na prstne odtise in podobni zapleti so res kar nekaj.)

    OdgovoriIzbriši
  3. meni je bil film kar vredu, čeprav je res rahlo dolgočasen (oz. postane dolgočasen)

    OdgovoriIzbriši