18. mar. 2014

Psycho (1960)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

It's not like my mother is a maniac or a raving thing. She just goes a little mad sometimes. We all go a little mad sometimes. Haven't you? —Yes. Sometimes just one time can be enough.

Prva pravoverna grozljivka (po današnjih merilih bolj srhljivka) in poslednji črnobeli film mojstra Hitchcocka sodi med najbolj kultne, največkrat parodirane ali kopirane ali s katero drugo bolj ali manj pretanjeno referenco počaščene umotvore vseh časov. (Po golem naključju o njem pišem kmalu po povzetku svojih vtisov o njegovi Vrtoglavici.) Legendarni prizor pod tušem se pojavlja na samem vrhu lestvic najbolj razvpitih filmskih kadrov v zgodovini sedme umetnosti, skrivnostni nasmešek in sklepni samogovor blaznega Normana Batesa štejejo med najslovitejše epiloge kakšnega filma odtihmal, kontekst zgodbe o neuravnovešenem morilcu z globoko freudovsko travmo in ojdipovskim kompleksom do mrtve matere pa med ključne pripovedne motive sodobne zahodnjaške kinematografije, ki so navdihnili nebroj filmskih zgodb odtlej.

Začetek nam predstavi privlačno Marion Crane, ki ukrade visoko vsoto denarja in zbeži iz mesta. Na poti se ustavi pri obcestnem motelu, kjer želi prenočiti deževno noč in se odpočiti pred nadaljevanjem poti. Sobo ji odda nekoliko zbegani Norman Bates, ki morda res ni čisto pri pravi, a vseeno izgleda kot povsem zgleden možak, zato Marion niti ne pomisli kaj bi jo lahko zmotilo med tuširanjem. No, Norman prizna, da ima bolno mati, ki mu dela probleme, a v primerne ustanove je ne spusti, kaj pa bo imela mati od življenja tam, pravi. Ko za Marion izgine vsaka sled, se lokalni detektiv odloči, da jo najde. Ko nato tudi za detektivom izgine vsaka sled, gresta Marion poiskat njena sestra in fant. Prideta do težkega spoznanja, ki ju prisune skoraj tako kot gledalca, a gledalca nato še bolj obrne zadnji monolog, ki zbriše vse meje in vsaj za nekaj dni zmeša glavo. —PaucStadt

Slavni cineastični debeluh je na skrivaj odkupil avtorske pravice za istoimenski roman pisatelja Roberta Alberta Blocha (1917—1994) za pičlih 9000 ameriških dolarjev (scenarij je po literarni predlogi priredil Joseph Stefano), potem pa je menda osebno pokupil še vse izvode te knjige, ki jih je našel po knjigarnah — da ne bi kdo še pred premiero filma razkril njegovega razpleta in bistva. Želel je posneti čim cenejši film s televizijsko igralsko zasedbo; kri in eksplicitnost med slovitim prizorom nista bila edini razlog za odločitev o arhaični črnobeli tehniki. Razen tega so morali igralci in ekipa še pred začetkom snemanja podpisati prisego, da ne bodo z nikomer govorili o podrobnostih zgodbe (dogovor o molčečnosti je tudi za medije veljal še v času promocije filma); finalno razkritje pa je Hitch celo pred njimi skrival do trenutka snemanja. Film je celokupno slednjič stal manj kot milijon dolarjev (kar je bil Hitchcockov pogoj) in so ga posneli v vsega štirih tednih: en teden je trajalo samo snemanje legendarnega prhanja Janet Leigh (sicer matere Jamie Lee Curtis iz poznejšega Carpenterjevega Halloweena). Prizor, ki traja slabe 3 minute, vsebuje več kot 50 rezov in je zahteval 77 kotov kamere, navdihnjenih s slogom montaže ruskih filmskih umetnikov; v spremljavi nelagodnega ječanja violin skladatelja Bernarda Herrmanna (sprva naj bi bil ta prizor brez glasbe, Hitchcock pa je bil tako navdušen nad mučnim cviljenjem, da je Herrmannu naknadno kar podvojil predvideni honorar). Marsikaj drugega ostaja skrivnost: ali je Leighova res sama odigrala celoten prizor ali ne (njena dvojnica je bila Marli Renfro in nobena od njiju ni bila "zaradi večje avtentičnosti krika" med golo sceno deležna hladne prhe, kakor to omenja neki urbani mit); ali je Anthony Perkins (ki je tako kot njegov lik Norman Bates tudi v resnici pri petih letih ostal brez očeta in poslej odraščal z materjo, za svojo vlogo pa je prejel natanko 40 000 dolarjev, enak znesek, kot ga je Marion ukradla delodajalcu) zares imel trajne psihične težave po končanem snemanju; ali je tedanji odmevni umor hčere kandidata za senatorja Valerie Percy res navdihnilo krvavo rezbarjenje Hitchcockove protagonistke in tako naprej. Nekaj je gotovo: to je bil verjetno prvi (in menda tudi edini) film, pri katerem so bili ameriški kinematografi s pogodbo zavezani k prepovedi spuščanja gledalcev v dvorano po začetku predstave (Alfred se je v resnici bal, da bodo zamudili smrt osrednje junakinje, ki se zgodi že v prvi polovici), kar je seveda močno razpihnilo zanimanje javnosti in posledično povišalo obisk. Zanimiv je tudi Hitchcockov šesti čut o tem projektu ali kaj že, saj si je namesto standardnega režiserskega honorarja 250 000 dolarjev izjemoma namenil 60 % od neto prihodkov kinodvoran: to mu je pri skupnem blagajniškem izkupičku nekaj čez 60 milijonov (kar je 75-kratnik proračuna filma) prineslo največji dobiček v karieri: mastnih 15 milijonov, kar bi v revalorizirani vrednosti pomenilo današnjih 150 milijonov dolarjev. Kot bi rekel Keanu: Whoa.

"Zakaj imamo v toliko scenah, posnetih s subjektivnega zornega kota, občutek, da pogled osebe ne odkriva stvari, da ga njegov korak ne vodi k stvarem, temveč da ga stvari same gledajo, da ga nevarno privlačijo, ga grabijo in ga bodo pogoltnile, kot se to eksemplarično zgodi v Psycho, ko se delektiv Arbogast vzpenja po stopnicah? Volja ni nikoli svobodna, subjektivnost je zmeraj prisiljena in ujeta." —Jean Narboni, Visages d'Hitchcock (Cahiers du cinéma, hors-serie 8: Alfred Hitchcock, Pariz 1980)

Interpretacij in analiz arhetipov tega kontroverznega filma (v času hinavsko sprenevedave politične korektnosti je razen njene brutalne smrti na celuloidu še največ burnih razprav netilo oprsje bujne blondinke Janet Leigh, splakovanje stranišča na filmskem platnu in ljubezenski prizor neporočenega para) je toliko, da nima smisla ponavljati in se smešiti; raje bom omenil Alfredovo neprekosljivo mojstrstvo pri noirovski igri senc in luči, voajeristično spretnost rabe kamere in snemalnih rekvizitov (na 35-mm napravi je uporabljal 50-mm leče, ker je taka optika najboljši približek človeškemu vidu), značilno freudovsko simboliko in psihoanalitične prijeme (skrivnostne stopnice, slojevito večnadstropna hiša, ptiči, bolestno razmerje s staršem, prešuštvo in zločinske skušnjave) ter njegovo pregovorno brezkompromisno natančnost pri urejanju prizorišč, scenografije, kostumografije in koreografije prizorov. In, jasno, film še največ zanimivega pove o duševnosti njegovega avtorja.

V Hitchcockovi srhljivki, kot se pokaže v Psihu, je kamera instrument za prepariranje, ne preoblikovanje: kamera je nasilna do svojih objektov, jih fiksira in odslikava iluzijo življenja v teh prikaznih. (Kamera je instrument razsvetljenja tudi za Hitchcocka, čeravno so njene resnice zaslepljujoče.) Ravno ta morilska kamera, tako skrivnostno uglašena na skrivnostnost žensk, je instrument avtorstva v Hitchcockovi srhljivki, najpristnejši izraz tega, kar Hitchcock je. —Hitchcock II, Razprave 2/1991

It's sad, when a mother has to speak the words that condemn her own son. But I couldn't allow them to believe that I would commit murder. They'll put him away now, as I should have years ago. He was always bad, and in the end he intended to tell them I killed those girls and that man... as if I could do anything but just sit and stare, like one of his stuffed birds. They know I can't move a finger, and I won't. I'll just sit here and be quiet, just in case they do... suspect me. They're probably watching me. Well, let them. Let them see what kind of a person I am. I'm not even going to swat that fly. I hope they are watching. they'll see. They'll see and they'll know, and they'll say, 'Why, she wouldn't even harm a fly.'

1 komentar:

  1. Odličen zapis o enem izmed redkih filmov, ki mi je boljši iz ogleda v ogled. Spomnim se kako sem bil kot mulec po ogledu nad tako opevano najboljšo grozljivko vseh časov razočaran, saj sem pričakoval povsm nekaj drugega. Šele danes, ko je moj filmski okus zaradi kilometrine malenskot bolj sofisticiran pa lahko v popolnosti uživam nad enim izmed najboljših filmov nasploh.

    OdgovoriIzbriši