28. jan. 2014

Lone Survivor (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriški filmi, ki odkrito igrajo na strune domoljubja, brezsramno prikazujejo tehnično-militaristično prevlado čezlužnikov in skušajo s solzavimi zgodbami o požrtvovalnem tovarištvu med soborci manipulirati s čustvi in percepcijo gledalcev, (pri meni) dosežejo podoben (kontra)učinek kot televizijski oglasi za trgovskega Najboljšega soseda — tj. povzročijo nasproten vtis in sprožijo trajen odpor. Raje jem star kruh, kot da bi med brezobzirnimi upokojenci, ki pri blagajni mečkajo za tiste ušive pike, kupoval v Mercatorju. Dol mi visi, kako "resnična" naj bi bila zgodba (ta pravzaprav ni, zato bi bila bolj kot 'based on true events' nemara primerna oznaka 'inspired by' ali pa še raje nič) in kako zelo so se žrtvovali poklicni ameriški vojaki, ki so na tujih tleh branili imperialistične in politično-gospodarske interese Dežele svobodnih in doma junaških.

Če k temu prištejem še doprinos v luči preteklih "mojstrovin" (Hancock, Battleship) ne ravno najbriljantnejšega režiserja pod soncem, zmedenega dr. Billyja Kronka iz zdravniške serije Chicago Hope oz. Petra Berga, in enako okoren glumaški performans Markyja Marka Wahlberga kot v vseh njegovih nastopih, pa se začenjam spraševati, zakaj sem si film sploh ogledal. Verjetno zato, ker o njem vnaprej nisem vedel veliko, in bil je pač na voljo.



No sky too high, no sea too rough, no muff too tough. I'm a lover, I'm a fighter, I'm a UDT Navy SEAL diver. I'll wine, dine, intertwine, and sneak out the back door when the refueling is done. So if you're feeling froggy, then you better jump, because this frogman's been there, done that and is going back for more.

Po avtobiografski knjigi (Lone Survivor: The Eyewitness Account of Operation Redwing and the Lost Heroes of Seal Team 10) nekdanjega pripadnika desantnih enot mornariških tjulnjev Marcusa Luttrella posneta pripoved spremlja dogodke med izvidniško operacijo Rdeča krila v Afganistanu v začetku julija 2005 (v okrožju Dara-I-Pech gorate province Kunar na severovzhodu države). Z misijo so želeli Američani preprečiti vojaške dejavnosti protikoalicijskih enot (da bi tako vplivali na okoliščine skorajšnjih parlamentarnih volitev) in ugrabiti ali ubiti pomembnega krajevnega poveljnika Ahmada Shaha, vplivnega sodelavca in podpornika fundamentalističnih skupin talibanskih upornikov. Štirje pripadniki enot SEAL naj bi vzpostavili opazovalno točko nad domnevnim oporiščem Shaha in se skušali neopazno prebiti čim bližje tarči. Operacija je bila približno tako uspešna in smotrna kot Sestreljeni črni jastog (2001) ducat let poprej v somalskem Mogadishuju. Z drugimi besedami: bila je nepopisno sramotna, strateška in človeška katastrofa. Izjalovilo se je praktično vse, od nespametne taktične priprave (ko nihče ni predvidel komunikacijskih in logističnih težav) do najslabše možne odločitve operativcev na terenu o tem, da bodo izpustili po naključju zajete civiliste (namesto da bi prekinili operacijo in jih vzeli s seboj vsaj do točke za izhod), čeprav so vedeli, da bodo imeli kmalu za vratom vojsko sovražno nastrojenih domačinov.
Reševanje vojaka Ryana sreča Kristusov pasijon, jebemti ej. Prav imate, Lone Survivor je eden najboljših vojnih filmov zadnjih let. [...] V faking Kristusovem pasijonu, ki ga Peter Berg režira kot uvodno bitko iz Vojaka Ryana. Super film, res. Top šit akcijska vojaščina. Priporočam big time. Ocena: 8/10 —Iztok



Film režiserja Berga ima, resnici na ljubo, tudi nekaj pozitivnih plati. Prijateljstvo med tesno povezanimi soborci je pristno občuteno (Marky Mark, Taylor Kitsch, Emile Hirsch in Ben Foster so bili nekaj tednov deležni strogega skupnega urjenja s strani mornariških inštruktorjev pod Luttrellovim nadzorom), fotografija in scenografija sta zelo solidni, klavstrofobičen občutek strelskega soočenja je zvočno in dinamično prepričljiv (čeprav je prikaz trdoživosti razmesarjenih Američanov smešno pretiran) in pohvalno je tudi to, da čezlužniki po novem že ločijo miroljubne prebivalce te starodavne dežele (ki so Luttrellu pomagali preživeti in ga celo zaščitili pred Talibani) od stereotipnih fanatičnih teroristov. A vse drugo je pomilovanja vredno: pobijanje med drevesi skritih afganistanskih anonimnežev je bolj podobno računalniški igri (nekoliko spominja na obračun Chloë Grace Moretz z zlobneži v Brcoritniku, a tam je to namenoma satirično pretirano); mučeniško umiranje hrabrih tjulnjev v ganljivih slow-motion kadrih (med dramatično glasbo teksaške post-rockovske zasedbe Explosions in the Sky) bolj ko ne žali inteligenco povprečnega ne-ameriškega gledalca (razen, če je ne); moteči sta tudi oportunistična digitalka iz roke Bergovega stalnega snemalca nemškega rodu Tobiasa A. Schliesslerja in težko sledljiva, razbita montaža s trendovsko nepovezanimi kadri, ki naj bi odražali zmedo in dezorientiranost. Karakterizacija povečini nepoistovetljivih likov je šibka (večino časa se sprašujemo, kdo je kdo), nekateri rambovski podvigi in senzacionalistične akcije so povsem izmišljeni ter iztrgani iz konteksta (npr. uničenje transportnega helikopterja MH-47 Chinook z ročnim raketometom), celostno pa film pusti razmeroma neartikuliran, čudaško nedosleden vtis pritajene kavbojske propagande, ki izzveni že nekaj minut po ogledu — dokumentarni posnetki resničnih protagonistov in tradicija mornariških tjulnjev gor ali dol. (A vse to je le moje mnenje.)

1 komentar:

  1. Se v marsičem strinjava.

    http://paucstadt.wordpress.com/2014/01/07/lone-survivor-2013/

    OdgovoriIzbriši