13. dec. 2013

Gravity (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Vem, da nisem ravno hiter in ažuren; a to tako ali tako velja za ta blog tudi sicer. Gravitacije si slednjič nisem ogledal zato, ker je (recimo) vendarle še vedno vroča tema in predmet blogerskih razprav in ker bi čutil nujo dodati svoj mnenjski piskrček k že tako pestri množici stališč o filmu, o katerem je pisal vsakdo s petimi minutami časa — ampak ker (mojo) radovednost vzbuja priznani mehiški scenarist in režiser Alfonso Cuarón, med drugim avtor takih presežkov kot Y Tu Mamá También (2001) ter Children of Men (2006). Zgodbo sta tokrat spisala s sinom Jonásom in za kamero je vnovič sedel Cuarónov stalni snemalec Emmanuel Lubezki.

Po Otrocih človeštva (Children of Men, 2006) so se vsi pomembnejši studii prizadevali skleniti sodelovanje z mehiškim režiserjem Alfonsom Cuarónom in ga prepričati, naj svoj naslednji projekt posname pod njihovim okriljem. Ponujali so denar in kreativno svobodo, ker so bili prepričani, da z mehiškim filmarjem enostavno ne morejo storiti napačne poteze. Bili so prepričani, da Cuarón človek, ki lahko najmanj podvoji vložena sredstva. In prav so imeli, saj je film potreboval le dva tedna za dosego tega (minimalnega) cilja. Vsi, ki bolj zavzeto spremljajo dogajanja v svetu filma so že po premieri v Benetkah vedeli, da bo Gravitacija eden izmed ključnih igralcev v zadnjem trimesečju tekočega leta; film, ki si bo verjetno odrezal največji kos finančne pogače. Zato je mogoče zanimivo pokukati v preteklost in se vrniti v čas po Otrocih človeštva, ko je Gravitacija bila le ideja v Cuarónovi glavi. Ameriški Universal je bil najhitrejši in razvoj projekta je stekel pod njihovim okriljem. Cuarón je vedel, da je to njegovih pet minut, vedel je, da si lahko privošči luksuz in posname produkcijsko dovršen film. Od odgovornih pri Universalu je zahteval 100 milijonov in jih načelno tudi dobil. Toda financerji so imeli pomisleke in prejeli za ročno zavoro ko so spoznali, da režiser želi porabiti denar na snemanje filma, v katerem nastopata zgolj dva igralca, ki večji del filma preživita v astronavtskih oblekah in skafandrih. Film, ki se ves čas odvija v breztežnostnem stanju, kakih 600 kilometrov nad površjem Zemlje. Cuarón se je najverjetneje začel soočati s pritiski, ki so za cilj imeli zmanjšanje tveganja (beri: prilagajanje ustaljenim konvencijam, ki prinašajo denar) in projekt je za nekaj časa obtičal v slepi ulici. Tu je svojo priložnost videl Warner Bros, ki je očitno bil pripravljen več tvegati. Od Universala so pred tremi leti odkupljene pravice in maja 2011 so bili posneti prvi kadri. —Goodfella

Seveda me ni razočaral — vsaj v tehničnem in vizualnem smislu. Cuarón in Lubezki sta si zlasti s svojimi dolgimi kadri (tj. neprekinjenimi prizori brez rezov) že pred tem ustvarila trden sloves med kinematografsko srenjo; pri prejšnjih projektih sta jih uporabljala za spoznanje redkeje in bolj strateško, vendar učinkovito in suvereno — a tisto, kar s kamero počneta pri Gravitaciji, je preprosto osupljivo. Brez zadrege povem, da tako umetelno posnetega filma, ki bi za scenografijo imel temno, neslišno in neskončno vesolje oz. breztežnostno okolje s svojimi zakonitostmi, že dolgo nisem videl; nemara celo od tistega slavnega Kubrickovega, v katerem spregovori Zaratustra. (Kultni Odiseji se pokloni z lebdečimi pisali in s fetalnim položajem protagonistke v nekem prizoru; razen tega z gasilnim aparatom kot potisnikom namigne še na WALL·E-ja, z motivi vesoljske izolacije nekoliko spominja na Jonesov nizkoproračunski Moon, Ed Harris pa je tako kot v Apollu 13 glas tehnika iz kontrolne sobe v Houstonu.) Vsaj letos tudi sicer še nisem uzrl filma, kjer bi bila vizualna plat tako dovršena in tako spretno koordinirana. In s tem ne mislim na standardni sterilno plastični CGI ter infantilno bayevsko cinemasturbacijo s posebnimi učinki, temveč na mojstrsko orkestrirano in z neverjetno montažo utemeljeno, celostno čutno doživetje. (Ki pa je sicer digitalno poustvarjeno in tozadevno nadgrajeno v postprodukciji.)



Nisem si mislil, da bom kdaj to izjavil — a Sandra Bulek je dokaj posrečena, morda gre za njeno najbolj doživeto vlogo. S tem mislim, da je bil predvsem casting premišljen in očitno pravšnji. (Pred njo so se iz mnogih razlogov vlogi odpovedale Angelina Jolie, Natalie Portman, Rachel Weisz, Naomi Watts, Marion Cotillard, Abbie Cornish, Carey Mulligan, Sienna Miller, Scarlett Johansson, Blake Lively, Rebecca Hall in Olivia Wilde.) Njena nizkoizrazna, depresivna karakterizacija je tokrat upravičena, se sklada z likom in predstavlja sila zanimiv značajski kontrast v prispodobi o človekovem mestu v stvarjenju, neomajni volji do življenja, odnosu do minljivosti in srži njegove duhovne naravnanosti (ne nujno katerekoli religije). Clooney kot še eno zvezdniško ime se mi je zdel odveč in k filmu ne prispeva veliko. Razen Sandre pa je najpomembnejši lik večplastna, zapletena kompozicija prostora, sama mizanscena oz. prizorišče zgodbe ter njeno razgibano, polnovredno, napeto vzdušje in oster suspenz (k čemur pripomore veličastna, a obenem nevpadljiva glasbena podlaga) z dinamično izmenjavo bližnjih posnetkov in globinskih kadrov: istočasno klavstrofobičen in vrtoglavičast občutek majhnosti, ranljivosti in nepopolnosti človeškega bitja, ki mu je v trenutkih največje stiske včasih dano občutiti bistvo svojega nepomembnega, a vendarle smiselnega obstoja.

Še nekaj, za kar običajno ne navijam, tokrat pa navdušeno pozdravljam: če je mogoče, si ga oglejte v trirazsežnostni inačici. Filmska umetnost seveda ni le golo vizualno doživetje; a če so podobe tako umestno podkrepljene tudi s pomenom (in namenom), je slednje toliko bolj izrazito.

7 komentarjev:

  1. z vsem se strinjam, le z Sandro Bullock ne.
    ok, res da ima dobre noge, a njena igra me ne prepriča.
    ocena7/10

    OdgovoriIzbriši
  2. Sem bil v resnici na meji med sedmimi in osmimi pikami, ampak celokupna izkušnja in vizualni perfekcionizem sta oceno zaokrožila navzgor. Recimo 7,5 / 10.

    OdgovoriIzbriši
  3. Obrtno vrhunski, brez dvoma. Mislim, da so zanj pri oskarjih rezervirane tehnične kategorije. V spominu ostane non-stop suspenz, vsekakor pa je izkušnja veliko boljša, če ga vidiš v (3D) kinu.

    OdgovoriIzbriši
  4. dobra fora
    tole sem našel
    gravity spinoff:

    Aningaaq: Mayday, Are you there?

    http://www.hollywoodreporter.com/news/gravity-spinoff-watch-side-sandra-657919

    OdgovoriIzbriši
  5. Končno pogledano. Se kar strinjam z vsemi pozitivnimi ocenami, ki jih filmu pripisujejo. Definitivno je poseben in se bo verjetno dodobra zasidral v spomin.

    In Sandra Bullock ima res hude noge.

    OdgovoriIzbriši
  6. Njene noge so res edina pozitivna točka tega filma.

    OdgovoriIzbriši