27. okt. 2013

Europa Report (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mlademu ekvadorskemu režiserju Sebastiánu Corderu je uspelo tisto, pri čemer je bil na moč neroden in nedomiseln njegov španski kolega Gonzalo López-Gallego, ko je pred dvema letoma v produkciji Timurja Bekmambetova in Rona Schmidta posnel nizkoproračunsko sci-fi srhljivko Apollo 18 (2011) ter združil avtentično vesoljsko odpravo (na Luno) s podžanrom najdenih posnetkov oz. zvrstjo kvazi-dokumentarca. (Kolikor vem, je bila to prva taka zmes v mlačni found-footage mineštri; popravite me, ako se motim.) Vendar se je večini gledalcev in kritikov (upravičeno) zdel dolgočasen, z docela nepoistovetljivimi liki, razvlečen in brez pravega dramaturškega tempa (o njem je pred časom pisal kolega PaucStadt); njegova premisa o misiji, ki spodleti zaradi  SPOILER  zajedalskih, obliko spreminjajočih vesoljskih pajkov, pa neprepričljiva.



Cordero se po odličnem scenariju mladega pisca Philipa Gelatta ni pustil speljati na pretanek kinematografski led. Potem ko je pri vsega 27 letih doma požel precej pozornosti s prvencem Ratas, ratones, rateros (1999) in pozneje širšo javnost navdušil še s Crónicas (2004), se je očitno čutil dovolj suverenega za koordinacijo malce večje mednarodne koprodukcije in zvezdniške igralske zasedbe (Sharlto Copley, Michael Nyqvist, Embeth Davidtz). Ustvaril je nič manj kot vizualni biser znanstvene fantastike, ki je po mojem skromnem mnenju deležen premajhne pozornosti; tako me kakšen film iz tega žanra verjetno ni prevzel vsaj od sijajnega prvenca Bowiejevega sina Duncana Jonesa Moon (2009). Razen visoke produkcijske vrednosti in všečno stilizirane estetike ga odlikuje brezkompromisni realizem in pristnost dogajanja (sploh ne vem, ali mu je iz znanstvenega in tehnološkega vidika mogoče očitati kakšno nedoslednost ali večjo napako); kljub temu pa še zdaleč ne deluje kot kakšen dolgočasen dokumentarec (nekajkrat se duhovito pokloni kultni Kubrickovi Odiseji v vesolju), temveč s sijajno enakomerno naraščajočim suspenzom ohranja pozornost gledalca do bridkega konca. Ne fascinira nas s cenenimi CGI učinki ali akcijskimi vložki, ne šokira s trenutki -BU!- in ne jemlje substance človeškemu dejavniku; prav nasprotno, uspe mu ustvariti zanimivo prispodobo o dostojanstvu, sočutju in osebnostni integriteti — vsemu tistemu, kar je bržčas zaznamovalo najpomembnejša odkritja v zgodovini.

Compared to the breadth of knowledge yet to be known ... what does your life actually matter?



Jasno, da ambiciozna zgodba tudi tokrat zahteva manjši zamik nejevere (če pustimo ob strani nekatere moteče elemente, kot je denimo nepotrebni komentar Davidtzove); dandanes pač še nismo sposobni poslati človeške posadke na Jupitrovo luno Europa — a ko bo to mogoče, bi bila lahko misija na to oddaljeno nebesno telo videti natanko tako: kot utesnjeno, mučno, klavstrofobično in zelo dolgo potovanje (oddaljenost Jupitra od Zemlje variira med 590 ter 970 milijoni kilometrov), ki bi morda tudi v resnici zahtevalo marsikatero nenadejano žrtev. Po mnenju astronomov in biologov je Europa dejansko med tistimi objekti v Osončju, na katerih obstaja določena verjetnost ustreznih fizikalnih razmer za morebitno življenje. (Pod stalno zaledenelo skorjo ima 100 km debelo plast slane vode, po sestavi podobne zemeljskim oceanom.) O tem, kakšno je to življenje — če seveda sploh obstaja, — pa lahko samo ugibamo. Cineastično ugibanje Sebastiána Cordera je po mojem nadvse posrečeno in celo umestno. Mirne vesti priporočam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar