5. mar. 2013

The Virgin Suicides (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Jabolko menda ne pade daleč od drevesa in to bržčas velja tudi za Sofio Coppolo. Naneslo je tako, da sem najprej videl po vrsti njen drugi celovečerec Izgubljeno s prevodom (2003), s katerim je mlada režiserka tisto leto privršala med take težkokategornike kot sklepni del Gospodarja prstanov, prvi del Piratov s Karibov, Kill Bill: Vol. 1, Finding Nemo, Big Fish, Love Actually, Oldboy, Mystic River, 21 Grams in druge — ter s svojo pripovedno liričnostjo, z vizualno subtilnostjo in s fantastičnim občutkom za simbolno stilizirano eleganco osupnila hollywoodsko srenjo (oskar za izvirni scenarij ter kopica drugih odličij in nominacij). Komična ljubezenska drama je postala hipna klasika in še danes velja za najljubši umotvor marsikoga; sam pa si ga občasno z velikim veseljem vnovič ogledam ter se čudim, kakšne neverjetne izraznosti in pretanjenega humorja sta bila zmožna Bill Murray in Scarlett Johansson. Všeč so mi filmi, pri katerih (vsaj prvi hip) ne vem, zakaj so mi všeč.



What are you doing here? You're not old enough to know how bad life gets. —Obviously, Doctor, you've never been a 13-year-old girl.

Sofijin celovečerni prvenec je štiri leta prej nastal po istoimenskem romanu Deviški samomori (menda enem od njenih najljubših) ameriškega pisca Jeffreyja K. Eugenidesa in se precej verno drži literarne predloge. Melanholična zgodba spremlja tragedijo mladoletnih sester iz družine Lisbon v predmestju Grosse Pointa v Michiganu, kakor ju v sedemdesetih letih skozi optiko mladostniške naivnosti in prvih ljubezenskih izkušenj vidijo srednješolci iz njihove soseščine (ki kot kakšen grški chorus družno nastopajo v vlogi prvoosebnega pripovedovalca). Fantje se še pozneje, kot odrasli moški, z nostalgično grenkobo spominjajo petih nenavadno eteričnih deklet; njihove stroge katoliške matere (Kathleen Turner) in prijaznega, a neodločnega in soprogi podrejenega očeta (James Woods); nedoumljive žalosti in nerazumevanja skupnosti po samomoru najmlajše Cecilie (Hanna R. Hall); plesa ob nastopu novega šolskega leta, na katerega jim je bilo izjemoma dovoljeno spremljati preostale sestre Therese (Leslie Hayman), Mary (A. J. Cook), Bonnie (Chelse Swain) in Lux (Kirsten Dunst); ter starševske kazni po nepremišljeni romanci slednje s šolskim zapeljivcem Tripom (Josh Hartnett) in žalostnega epiloga, ki je sledil.

So much has been said about the girls over the years. But we have never found an answer. It didn't matter in the end how old they had been, or that they were girls, but only that we had loved them, and that they hadn't heard us calling. Still do not hear us calling them from out of those rooms, where they went to be alone for all time and where we will never find the pieces to put them back together.



Težko je prebrati kakšno recenzijo tega filma, v kateri se avtor zapisa ne bi spraševal po osnovni poanti zgodbe in predvsem motivu za pogibel njenih mladih junakinj. Tako izvirna knjiga kot tudi scenarij Sofie Coppole komajda ponudita kakšen nedvoumen odgovor; raje zastavljata nejasna vprašanja in med vrsticami reminiscentne pripovedi opozarjata na stereotipe lažnive ameriške "zgodbe o uspehu". Režiserka (tako kot v poznejših filmih) z malone mističnim prikazom odzivov svojih protagonistov govori o kronični nezmožnosti komunikacije, odtujenosti in osamljenosti sredi zavrte formulaične družbe, neizpolnjenih pričakovanjih in hrepenenju odraščajočega človeka, nesposobnosti iskrene empatije ter vživljanja v kožo drugih, zavajajoče "varni" konformnosti sprenevedavega zakulisja arhetipske suburbije, percepciji groze svetovljanstva in lahkotnosti psihosocialne samouničevalnosti, predsodkih kulturnih in generacijskih družbenih vzorcev, deviantni ameriški obsedenosti s srečo, vsiljenem udobju za belimi ogradami lastnih ideoloških (oz. verskih) predstav, predvsem pa o novodobni izoliranosti in moralni distanci sodobnega človeka od svojih prvinskih in spontanih razvojnih vzgibov, ki ga slednjič (simbolično, pa tudi dejansko) stanejo pristnega življenja.

2 komentarja:

  1. Super! Od mojega ogleda tega filma je preteklo ze precej vode, a nekaterih zadev se se kako dobro spominjam. Zelo zanimiv film.

    Mala Coppola se je do sedaj dokazala kot povsem solidna filmarka, trije njeni se mi res zelo dopadejo. Poleg naslovnega seveda se posebej omenjeni v uvodu in tudi zadnji, predlanski hit mi je bil zelo vsec. Ob drugem ogledu se precej bolj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni je najbolj dogajal seksapil, ki so ga oddajala skrivnostna in nedostopna dekleta.

    Odličen režiserski prvenec!

    OdgovoriIzbriši