18. mar. 2013

The Innkeepers (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Mladi ameriški scenarist in režiser Ti West mi je vse bolj pri srcu; sploh zaradi svoje neomajne načelnosti, potem ko se je uradno distanciral od nekaterih oportunističnih studijskih projektov, pri katerih je po sili razmer v industriji tako ali drugače sodeloval. Denimo nadaljevanja ridikuloznega garažnega skrpucala Cabin Fever (2002) z naslovom Spring Fever (ambiciozni in smešno precenjeni Eli Roth je nič manj kot adam sandler grozljivk, resnično), kjer mu je dodobra presedla dramaturška diktatura finančnih pokroviteljev z enim samim motivom: produkcija čim donosnejše popkornovske reciklaže za standardno množično potrošnjo. Namesto tega West vztraja pri lastni viziji, slogu ter smeri filmske ustvarjalnosti in kaže, da je v trenutnem trendu strašljivk odkril uspešen recept za tako potrebni kakovostni preskok: časovni korak nazaj.



Tako (me) je nazadnje navdušil s svojim The House of the Devil (2009), kjer se v mumblecore-poklonu klasični novi dobi tega žanra tematsko in konceptualno vrača v sedemdeseta leta, čas največjih kultov te zvrsti. Njegov tokratni umotvor se (mi) zdi še malce boljši — pri čemer se jasno kaže zavedati subjektivnih meril in tovrstnega načela relativnosti; kar je za nekoga nostalgično polnovredno in pomensko osvežujoče, kdo drug dojema kot dolgočasno in statično. Nič hudega; manj zahtevni uporabniki imajo na voljo več kot dovolj cenenih copy/paste-spakedral, ki v nasprotju z Westovimi projekti praviloma ne zgrešijo (tudi naših) kinodvoran. Kolosej denimo v tem trenutku še vedno vrti patetični zmazek Mama (2013), namenjen retard malce mlajšim gledalcem brez cineastičnega spomina in vsebinsko-analitičnih vzgibov, zatorej be my guest.

Grozljivka The Innkeepers prinaša tradicionalno zgodbo o duhovih, ki oblegajo več kot stoletno gostišče Yankee Pedlar Inn v Torringtonu v ameriškem Connecticutu. Častitljivi hotel je zaradi zastarelosti storitev in obče recesije tik pred zaprtjem, njegov upravitelj brezskrbno uživa na dopustu, zdolgočasena mlada uslužbenca Claire (Sara Paxton) in Luke (Pat Healy) pa sta zadnji delovni konec tedna odločena potrditi govorice o nadnaravnih silah in zabeležiti pojav zloglasne hotelske prikazni Madeline O'Malley, mlade neveste, ki je na prelomu prejšnjega stoletja v eni od sob storila samomor. S snemalno opremo skušata dokumentirati nenavadne dogodke, da bi posnetke uporabila pri turistični promociji senzacionalnega "hotela duhov" na novi spletni strani; pri tem jima pomaga hotelska gostja, nekdanja igralka Leanne Rease-Jones (Kelly McGillis), ki je življenjsko poslanstvo v zrelih letih našla v spiritizmu in ezoteriki.



Lahko bi odkrito priznal, da me je ob ogledu po dolgem času spreletaval srh; a kurja polt je tako ali tako zgolj subjektivno doživetje. Tisto, kar bo navdušilo strastnega privrženca naježevalk kože, je Westova izjemna veščina obujanja vzdušja, ki je ta izumirajoči žanr zaznamovalo v preteklih obdobjih; brez poudarjeno samovšečnih posebnih učinkov, neumestnih trenutkov -BU!- ter goljufanja gledalca s pretencioznim kvazi-izvirnim obračanjem žanrskih zapovedi in prirejanjem elementov. Skratka, Ti je zelo spreten. (Njegovo vzdušno raziskovanje temačnih hodnikov nehote spomni na kultni Kubrickov The Shining.) Atmosferičnost stopnjuje enakomerno in si vzame dovolj časa tudi za prepričljivo karakterizacijo likov (kar bo nemara koga motilo); časovna usklajenost montaže je dovršena in eksplicitnost nikoli ne prestopi pretanjene meje, ko grozljivo s pretiranim razkrivanjem slednjič postane banalno ali groteskno; ničesar ni preveč, a tudi ne premalo za žlahten občutek pristnosti. (Pa tudi dvoumnosti, ali je vse skupaj le v glavi protagonista.) Za sladokusce, ki cenijo klasiko.

Trivia: ob ogledu bodite pozorni na zadnji kader, tik preden se zaloputnejo vrata hotelske sobe. Ob zavesi se pred oknom pojavi srhljivo eteričen obris nečesa komaj zaznavnega. Bravo, Ti West.

Ni komentarjev:

Objavite komentar