1. feb. 2013

Tangled (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Leta 1812 je v zbirki povesti Kinder- und Hausmärchen prvič izšla pravljica bratov Grimm z naslovom Rapunzel (ime Motovilka izhaja iz navadnega motovilca, Valerianella locusta, ki ga je mož za svojo visoko nosečo ženo rabutal na sosednjem čarovničinem vrtu). Saj poznamo slovito fabulo, kajne? Slavna zeljejeda folklorista in zapisovalca germanskega izročila sta si osrednje motive sicer izposodila pri zgodbi Persinette francoske novelistke Charlotte-Rose de Caumont de La Force (1654—1724); ter pri še starejši bajki Petrosinella (it. 'peteršilj') iz kolekcije Lo cunto de li cunti (it. 'Zgodba vseh zgodb') neapeljskega poeta in zbiralca bajk Giambattista Basileja (1575—1632); gotovo pa sta se zgledovala tudi pri iranskem junaškem epu Šahname (perz. 'Knjigi kraljev') iz časa okrog leta 1000 n. št. oziroma njegovem mitu o princesi Rūdābi (ki je s stolpa spustila svoje dolge lase, da je njen ljubimec Zāl priplezal do nje). Arhetipska zgodba o zlatolasi deklici je odtlej doživela številne adaptacije in variacije, od gledaliških do filmskih priredb, preden so jo pri Disneyju izbrali za svojo jubilejno petdeseto animiranko. Blogerski kolega na spletnem dnevniku mrXfilm je o njej pisal že zdavnaj; v upanju, da Jan kdaj napiše še kaj, bom (vnovič) citiral del njegove recenzije. Živela lenoba!

Zlatolaska, osnovana na Grimmovi pripovedki o dolgolasi Motovilki, je postavljena v pravljično kraljestvo in uvodoma predstavi zgodbo o čarobni sončni roži, ki si jo lasti z mladostjo in lepoto obsedena coprnica Gothel (Donna Murphy in Tanja Ribič). Ko pa se magična rožna moč lepega dne vplete v lase novorojene princese (Mandy Moore in Nika Rozman), jo Gothel v obupu ugrabi in zaklene v zapuščeni stolp. Osemnajst let pozneje je edina želja dobrovoljne dolgolase dekline vsaj za kratko zapustiti svoje skrito domovanje in si poblizu ogledati utrinke, ki vsako leto na večer njenega rojstnega dne razsvetlijo nebo. Ker gre v resnici za žareče lampijone, ki jih v spomin nanjo prižigajo in spuščajo prebivalci kraljestva, samooklicana mama Gothel o tem noče slišati besede, zato je Zlatolaskino edino upanje prebrisani falot Flynn Fakin (Zachary Levi in Aljaž Jovanović), ki v begu pred roko pravice najde stolp in se zateče vanj.

Edini pravi očitek, ki ga gre nameniti zgodbi, je njeno marketinško sprijeno preimenovanje in s tega vidika nesprejemljivo mačehovsko tajenje predloge, medtem ko lahko scenarij Dana Fogelmana povsem mirno označimo za mojstrsko utežen preplet, osnovan na prvinah arhetipskega pravljičnega sloga, tradicionalnega Disneyjevega mjuzikla in priljubljene popkulturne satire. V primerjavi z izvirno zgodbo dodobra prevetrena karakterna kompozicija angažira vrsto novih stranskih likov, glavne pa aktualizira, karikira in jim dodaja otipljivejše značajske poteze ter jih skladno s tem zapleta v bolj večstranske medosebne odnose. Kljub tovrstnim korekcijam v ospredju ostajajo klasične in brezčasne karakterne slike, s katerimi zgodba objame motive odraščanja, osamosvajanja, hrepenenja in odrešilne ljubezni, ki koncema pričakovano nadvladajo zaščitništvo, pohlep in brezobzirno preračunljivost. Slične zaključke lahko vlečemo pri opazovanju dogajalne strukture, ki prinaša številne pestre koreografske vinjete, hrbtenica pripovedi pa vseskozi ostaja trdno naslonjena na preizkušeno trikotno dramsko šablono.

Tudi skozi prizmo umetniško-obrtne podobe filma gre ustvarjalcem na čelu z Nathanom Grenom in Byronom Howardom nič kaj skopa hvala. Animacijski koncept se v širokem loku ogne pikolovskemu posnemanju realnosti in namesto tega bazira na sončavem rokokojskem slogu ter mestoma prav pretenciozno liči na tehnike oljnega slikarstva. Smotrna raba tridimenzionalnih efektov preseneča iz kadra v kader, domala osupne pa v opevanem prizoru dvigajočih se lampijonov, tako da je ogled filma v 3D različici nedvomno novcev vredna izkušnja. Poleg tega v oko pade interesantno poudarjena in na moč izrazna obrazna mimika glavnih protagonistov, poglavje zase pa je kakopak zahtevna, a z odliko izvedena animacija Zlatolaskinih dolgih las, ki predstavlja nov nezanemarljiv konfin v tehnikah digitalne animacije. —Jan G.

Zlatolaska je po mojem skromnem mnenju eden očarljivejših Disneyjevih celovečercev zadnjih let (in slovenska glasovna sinhronizacija z leti postaja res zelo dobra); ganljiva ljubezenska zgodba, sijajna glasbena podlaga, oko roseča vizualizacija (tudi v 3D) in dovršena dramaturška podoba bodo staro in mlado kratkočasili celo pri večkratnem ogledu. (Leta 2012 smo dobili kratki spin-off Tangled Ever After, ki je takisto požel nemalo navdušenja.) A še bolj kot to se mi zdi zanimiva njena pomenljiva sporočilnost, zlasti tista skrita, medvrstična; zabavam se ob misli, v kolikšni meri so se jo pri Disneyju trudili prirediti in ali je pregovorna politična korektnost njenim ustvarjalcem celo narekovala pomisleke.



Kako razumem simboliko te razkošne animiranke? Prispodoba o pokroviteljskem zaščitništvu s pretvezo starševske skrbi za naraščaj (tudi ko otrok ni pravi biološki potomec) — ki pa zgolj skriva zagrenjeno kompenzacijo lastnih frustracij ob neogibnem staranju in sebično koristoljubje (utelešeno v pretkani mačehi Gothel), — je njena najbolj očitna plat in je verjetno ni treba posebej omenjati; podobno velja za parabolo o prvi ljubezni in njen katarzični vrhunec o nujnosti simbolnega (samo)žrtvovanja. Vendar pa ima bajka o Motovilki nekatere bolj družbeno žgečkljive moralne podtone, ki so v izvirni pravljici komajda prikriti.

Bujni lasje so priznani simbol prebujajoče se seksualne energije in nebrzdane potence (pa tudi freudovsko obeležje odločnosti, mladostne moči in samozavesti), ki ga tako ali drugače častijo vse civilizacije. V nekaterih tradicionalnih kulturah jih obredno postrižejo fantom ob iniciaciji v moškost ali dekletom pred poroko; drugod si moški na pragu srednjih let vnovič puščajo daljšo pričesko, da bi poudarili še vedno živo virilnost; biblični Samson (hebr. Šimšôn, 'sončni mož'; ikonografija sonca je kot grb kraljestva izpostavljena tudi v Zlatolaski) je izgubil svojo herkulsko moč, ko mu je Delilah ostrigla lase; budistični menihi in nekateri duhovniki pred zaobljubo celibatu pa si jih brijejo, da bi ovekovečili podrejenost telesnih želja duhovnemu zorenju. Zlatolaskina dolga griva pa ima tudi čudežno zdravilno in pomlajevalno moč; z metaforo mladostniške seksualnosti torej blondinka "zdravi" rane simpatičnega falota Flynna Fakina, mu "blaži" tegobe (njegove spolne sle) in slednjič celo reši življenje tega zagrizeno individualističnega samca. Za to pa se mora nazadnje odreči čudodelnim zlatim lasem (torej mora ukrotiti in institucionalizirati lastno poželenje) ter se tako podrediti družbenim normativom sprejemljivega (če naj mu postane žena); medtem ko se obešenjaški revni tatič v podobnem kompromisu odpove kronični samovšečnosti in gmotnemu egoizmu, če naj v prihodnje deli življenje in premoženje z njo (kot njen soprog). Nabriti upornik jo iz mogočnega stolpa (khm, falusni simbol, khm) odpelje na pristno doživetje "pustolovščine" ter raziskovanje čutno otipljive, mesene življenjske stvarnosti (utelešene v vikinški tolpi zabavnih, umetniško navdihnjenih testosteronskih malopridnežev); čemur se njena zlobna mačeha upira, saj bi v tem primeru ostala sama s svojo čedalje hitreje usihajočo mladostjo. (Ne pozabimo, da je v izvirni bajki Motovilkin bodoči oče "skakal čez plot" na zelenico te "sosede" in ji je moral pozneje za kazen "pustiti otroka".) Pri "osvobajanju" Zlatolaske izpod psihološke starševske represije (da bi v skladu z družbeno normo /prerokbo postala izpolnjena ženska in avtentična kraljična) mu sprva hudomušno nagaja, slednjič pa prizadevno pomaga postavni rasni žrebec iz kraljeve konjušnice (z imenom Maksimus, je to dovolj dvoumno?) — še en močan prvinski arhetip neizražene in potlačene seksualne identitete, ki jo je treba obrzdati, preden bosta lahko "živela srečno do konca življenja".

Dopuščam pa seveda tudi možnost, da vse te pomene v "pravljici za otroke" vidim samo jaz, ker sem pač star umazan pokvarjenec. Presodite sami; ogled prisrčne animiranke vsekakor priporočam. (Otroci gotovo ne bodo zaznali kaj od zgoraj napletenega. Od Disneyja pa tudi nihče ne pričakuje politične nekorektnosti, kaj?)

5 komentarjev:

  1. seveda je trebo to otrokovo "nedolžnost" nekako obvladovati in vsekakor prvovrstni plan pri temu je Disney ki je pri teh incidentih že dokaj znan npr le edn izmed primerov je tisti z The Lion Kingom
    in kot nekaj kar bi to nedolžnost otrokovo ukrotilo je seveda seksualnost,ki vse nas spravi v tak polzavestni položaj in vsekakor je mladost obdobje seksa in neke naivne zaljubljenosti ter zabave to pa "hudodelno zlo" preprerečuje mama Gothel
    tudi v plakatu so dokaj tako sublimno naravnani z sexom kot opisuješ zgoraj bujni lasje kot prebujanje seksualne energije
    http://4.bp.blogspot.com/-ufXIDCZ0mr4/TXSgqDjlPFI/AAAAAAAAA7Y/G2BUJIXJoqk/s1600/Tangled2.jpg

    OdgovoriIzbriši
  2. Vse pohvale za to nabrito razgaljenje Zlatolaske; dvomim pa, da si jo bom po tem še kdaj uspel ogledati z naivnimi otroškimi očmi. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, ja, tako je to, ko človek odrašča. :) Še bolj kot komentar, ki priča o tem, da me še spremljaš, pa bi me razveselil kakšen tvoj (vsaj občasen) nov prispevek. :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Pisati sem prenehal, ker včasih nisem uspel objavljati niti občasno.:) Spremljam in berem pa seveda redno, tudi bloge naokoli. Le prebrano pohvalim premalokrat. Vem, koliko časa in truda je potrebnega, da človek ubesedi tisto, kar se mu včasih prav nedoločeno mota po glavi. Meni -- in verjamem, da še marsikomu -- pa je prebiranje drugih mnenj več kot dobrodošla spodbuda k temeljitejšemu razmisleku o filmu, ki gre lahko sicer kaj hitro v pozabo.

    OdgovoriIzbriši
  5. O, Jan! Te povsem razumem, tudi meni se večkrat ne da več. Ampak potem kaj vseeno napišem, tako bolj zase, da še kaj koristnega naredim za dušo.

    Če se je že Cosmo vrnil, bi se lahko še ti :)

    Ps: da ne bom povsem offtopic - tu je sinhro sijajen, imho.

    OdgovoriIzbriši