28. jan. 2013

Tenebrae (1982)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Nekaj bržčas drži: filmografija Daria Argenta dandanes navdušuje kvečjemu njegove zveste privržence (ki večinoma niso več v rosnih letih); bistveno težje pa kinokompleksov ter instantnih golid pokovke (raz)vajeno mladež, indoktrinirano z ultra(kvazi)realističnim trendom tresoče kamere iz roke, globalistično CGI percepcijo megalomanske 3D akcije in zabavno cinema-dekonstrukcijo človeškega telesa. Vse je zaman: čas pač naredi svoje. Je mogoče nekoga, ki z današnjimi očmi v Argentovih umotvorih vidi zgolj ridikulozno neprepričljive fabule, smešno lesene protagoniste (ki neskladno z govorom odpirajo usta "na playback"), paradižnikovo omako vsepovsod in ušesa parajočo elektronsko glasbeno podlago, kakorkoli prepričati o vrednosti in vplivnosti teh ancientnih filmov — sploh, ko govorimo o giallu in njegovih elementih? Je pa vendarle res, da se marsikdo — do obisti naveličan puhlo bombastičnih sequelov in nenehnih trapastih rimejkov, — iskreno loteva cineastične arheologije in vnovič osuplo odkriva žanrske forme nekega obdobja kot nekakšno brezčasno zgodovinsko zanimivost. Če je tako, pa naj bo.



Da ne bo nesporazuma: giallo ni čisto vse, kar so kdaj posneli Mario Bava (za prvega tovrstnega velja njegovo Dekle, ki je vedelo preveč iz leta 1963), Dario Argento, Lucio Fulci in Sergio Martino; tudi ni splošna oznaka za "makaroni-triler iz sedemdesetih" (čeprav sami Italijani, ironično, ta izraz generično uporabljajo za katerikoli kriminalni žanr), temveč pomeni določene sestavine v določenem slogu in znotraj minimalistične dramaturške premise. Za pravoverni giallo so značilni fetišistično krvavi prizori afektiranih umorov s hladnim orožjem, barvito stilizirana fotografija in nenavadni glasbeni aranžmaji s sterilnimi, mehanskimi zvoki; na izraznost sta vplivali tradiciji italijanske opere in gledališke groteske teatra Grand Guignol. Identiteta (običajno zamaskiranega ali očesu gledalca nevidnega, v črnino ali usnje odetega) storilca je do konca neznana, zgodba pogosto vključuje voajeristične prizore (ženske) golote ter implicirane ali eksplicitne spolnosti. Tematski poudarek je na seksualnih strahovih ter motivih norosti, odtujenosti in preganjavice; morilec je pogosto neuravnovešen blaznež z dvojno osebnostjo, ki v urejeni družbi deluje normalno. Resnico včasih simbolično prikriva amnezija ali nekakšna poškodba oči oz. dvoumna "nezmožnost videnja" ključnih sledi; šundovsko detektivske aluzije na morebitnega krivca pa so večkrat napačne in zavajajoče.

When you have eliminated the impossible, whatever remains, however improbable, must be the truth. —Arthur Conan Doyle


A če se vrnem k bizarnemu "realizmu" in "prepričljivosti": morda bo lažje, če si za pripovedni kontekst Argentovih filmov predstavljamo izkrivljeno lynchevsko dimenzijo, ki daje značilno stiliziran, malone futurističen vtis lažnih kulis nekakšnega urbanega paralelnega sveta, z nenavadno malo prebivalci in s čudaškimi arhitekturnimi objekti v njem. Argento tukaj opušča stilizem nemškega ekspresionizma in se po psihedelično barviti fantazmagoriji nadrealističnih nočnih mor Profondo rosso (1975), Suspiria (1977) ter Inferno (1980) vrača k svojim rumenim koreninam, ki jih je pognal z "živalsko trilogijo" (L'uccello dalle piume di cristallo, Il gatto a nove code, 4 mosche di velluto grigio). Njegov Tenebrae se večinoma dogaja pri dnevni svetlobi ali pod hladnimi neonskimi lučmi (ironični kontrast: tenebre, it. 'mrak', 'temačnost'), barve so bolj monokromatske in zabrisane; a je (po relativnih argentovskih merilih) zato več pozornosti namenjene likom, karakterizaciji in nedoumljivo zapleteni zgodbi. Na promocijski obisk v Rim pride sloviti pisec knjižnih kriminalk Peter Neal (Anthony Franciosa) s svojim literarnim agentom (John Saxon) in prav tedaj se tam začne srhljivi niz skrivnostnih umorov, ki so jih očitno navdihnili protagonisti in dejanja iz njegovega odmevnega romana Tenebrae. Lokalni detektiv (Giuliano Gemma) se skuša s pomočjo avtorjevih namigov dokopati do psihopatskega klavca in kaže, da sledi vodijo k nekemu fanatičnemu oboževalcu Nealovih literarnih del — vendar ni vse tako, kakor je videti, in pred srhljivim epilogom se bo razodela marsikatera potlačena freudovska travma in njeni uničevalno izprijeni vzgibi.
Eden slabših filmov Daria Argenta, kjer psihopatski morilec fikcijo zamenja za realnost. Še ena zgodba o psihopatu, ki tokrat izgleda tako, kot da ga je zjebala cenzura. Kot da si ne upa dati duška. Kot da se boji krvi in mesa. Pač tip, ki kopira roman in pozabi, da je realni svet popolnoma drugačen. —Iztok



Tenebrae je kvintesenčni (pozni) giallo z bogato kinematografsko zapuščino (sloviti kader v finalu, kjer se Gemma skloni in pri tem kot kakšen "temni odsev" razkrije osebo za seboj, je Brian De Palma kopiral v svojem ubornem Raising Cain; s kamero na teleskopskem žerjavu Louma posneti prelet hišnega pročelja pa v gangsterijadi The Untouchables) in po mnenju marsikaterega kritika eden od vrhuncev italijanskega avtorja v njegovem najznačilnejšem obdobju. Za nameček ga je srebrni maestro nadgradil še s pomenljivo samoreferenčno sporočilnostjo. V prenesenem pomenu bi lahko skrivnostni pisatelj Neal (namig o literarnem izvoru gialla) zrcalno predstavljal samega Daria Argenta v vlogi filmskega ustvarjalca; uteleša njegove strahove in dileme, deležen je očitkov o mizoginiji, seksizmu in šovinizmu (njegove žrtve so mlade, čedne ženske), ubada se s frustracijami tradicionalistične kulture in sprevržene dvoličnosti patriarhalne katoliške etike ter sublimira nezavedno krivdo ob deviantni seksualni identiteti (trivia: lik sadističnega dekleta z rdečimi salonarji v spominskem preblisku morilca igra Eva Robins, razvpiti italijanski transseksualec, rojen kot moški). Prepoznaven avtorski pečat v zgodbo vnaša tudi s stalno igralko (in soprogo) Dario Nicolodi, z elektronskimi zvoki progresivne rockovske skupine Goblin in celo z referencami na pretekle projekte (modernistični ambienti, groteskne kovinske bodičaste skulpture, nelagodna scenografija prostorske praznine) — čeprav tudi sam črpa navdih iz cineastične dediščine Hitchcocka, Buñuela, Carpenterja, Tarkovskega in De Palme (njegov Dressed to Kill je bil še svež).

The impulse had become irresistible. There was only one answer to the fury that tortured him. And so he committed his first act of murder. He had broken the most deep-rooted taboo, and found not guilt, not anxiety or fear, but freedom. Any humiliation which stood in his way could be swept aside by the simple act of annihilation.



Nazadnje moram omeniti še povod, da sem se vnovič spomnil na tukaj opisanega, ki mi je (poleg vseh zgoraj že omenjenih) posebej zanimiv; po še enem poznavalskem nasvetu blogerskega kolega Matjaža G. sem si namreč nedavno (končno) ogledal neodvisni umetniški umotvor z naslovom Berberian Sound Studio (2012). Film britanskega režiserja Petra Stricklanda je, z eno besedo, fantastičen. Ne le spoštljiv rekurzivni poklon žanru, o katerem pišem tokrat (filme so v post-produkciji vselej zvočno obdelali oz. glasovno sinhronizirali, tudi ko je jezik ostal isti), ampak predvsem sijajen prikaz tehnične in tematske briljantnosti vzdušnega izrazno nekonvencionalnega koncepta mise en abîme, ki poleg odličnih igralskih predstav (Toby Jones) temelji skoraj izključno na zvoku. Navdušeno ga priporočam vsem ljubiteljem gialla.

5 komentarjev:

  1. giallo :avadodo:

    To me pelje nazaj v začek mojega odkrivanja eksploatacije in giallo je bil vedno eden izmed mojih najljubših podžanrov.

    Ampak, jaz sem ŠE rosno mlad :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj sem jaz tudi, kaj pa misliš. :/

    OdgovoriIzbriši
  3. Berberian Sound Studio. V kinu je zaradi ozvočenja še bolj prišla do izraza odlična tehnična plat (zvok). Osrednje mesto filma zavzema na nek način zvok, z njim ravnajo skorajda že fetišistično: vedno gledamo razne naprave, trakove itd. V tem fetišizmu je podoben De Palminem Blow Outu.

    Zanimiv je tudi odnos med zvokom in strahom (slikami). Mi ne vidimo nobenega kadra iz filma, ki ga ozvočujejo, a si na podlagi zvokov predstavljamo vse tiste scene mučenja ipd. Res super film, mogoče me je le zmotil malce anticlimax konec, a po drugi strani si ne predstavljam, kako bi ga lahko drugače končali.

    Glede Argenta. Tenebrae je zadnji njegov film, ki mi je res všeč. Mislim, da je tudi eden izmed njegovih najbolj krvavih. Sicer pa ostajam fen njegovih prvih dveh in Deep Reda. Slednji se mi zdi tudi eden izmed najboljših v žanru: ima dobro zgodbo in nekaj artistične ambicioznosti.

    Bi pa dodal še nekaj lastnosti gialla:

    -vsaj nekaj "nepotrebne" frontalne golote
    -vsaj ena lezbična scena
    -glasba Morriconeja ali Nicolaija
    -Igra vsaj ena izmed "zvezd": Barbara Bouchet, Florinda Bolkan, Edwige Fench ... :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Pri De Palmi gre sicer za zvočni aspekt pri razreševanju zločina, vendar je BSS veliko več od tega oz. nekaj drugega: sama vase zasukana zrcalna zgodba. Tega meta-vsebinskega elementa Blow Out gotovo nima.

    OdgovoriIzbriši
  5. Bolj me je spomnil na Demoni (1985) in podobne zgodbe, kjer pride protagonist s filmskega platna v resnično življenje.

    OdgovoriIzbriši