5. jan. 2013

Killing Them Softly (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

They cry, they plead, they beg, they piss themselves, they cry for their mothers. It gets embarrassing. I like to kill 'em softly. From a distance.

Novodobni novozelandski režiser Andrew Dominik, ki je doslej vselej snemal po lastnem scenariju, je precejšnjo pozornost zbudil že z nenavadno angažiranim prvencem Chopper (2000); biografijo zloglasnega avstralskega obsojenca Marka Brandona Reada, ki ga je (v morda svoji najboljši vlogi) sijajo utelesil Erik Banadinović. S svojim drugim celovečercem, nekonvencionalno kontemplativno kavbojko The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford (2007), si je med drugimi priznanji prislužil tudi dve oskarjevski nominaciji. Čeprav v razmeroma kratki filmografiji še ni uspel razviti docela prepoznavnega sloga, je že jasno, da se v praviloma prvinsko nasilnih zgodbah zgleduje po tarantinovskih zapletih in guy-ritchiejevski dinamiki, ovitih v zgodnje scorsesejevsko vzdušje in naturalistično anti-klišejsko karakterizacijo likov.



To je razvidno tudi v njegovem tretjem filmu, prirejenem po romanu Cogan's Trade avtorja Georgea V. Higginsa iz leta 1974. Sodobna kriminalna zgodba spremlja skrivnostnega hitmana Jackieja (Brad Pitt), ki naj bi zaradi ropa nezakonite podtalne mafijske igralnice v New Orleansu poskrbel za ustrezen poduk akterjem nepremišljenega dejanja: naivnemu Frankieju (Scoot McNairy) in z mamili zasvojenemu Russellu (Ben Mendelsohn), ki sta odnesla denar, ter Johnnyju "Veverici" Amatu (Vincent Curatola), naročniku tega internega posla. Grešni kozel "v interesu javne podobe" postane tudi lastnik Markie Trattman (Ray Liotta), ki je nekoč že organiziral podoben podvig v lastni igralnici pokra. Jackiejev pomočnik pri izvrševanju naročila naj bi bil dolgoletni mafijski izterjevalec na pogojni prostosti Mickey Fallon (James Gandolfini), a se zapiti, zafrustrirani hitman izkaže za sila nezanesljivega sodelavca. Po dogovoru s korporativnim zastopnikom najvišjih mafijskih botrov (Richard Jenkins) mora stvari bolj ali manj urediti Jackie sam.

My friend, Thomas Jefferson is an American saint because he wrote the words 'All men are created equal', words he clearly didn't believe since he allowed his own children to live in slavery. He's a rich white snob who's sick of paying taxes to the Brits. So, yeah, he writes some lovely words and aroused the rabble and they went and died for those words while he sat back and drank his wine and fucked his slave girl. This guy wants to tell me we're living in a community? Don't make me laugh. I'm living in America, and in America you're on your own. America's not a country. It's just a business. Now fuckin' pay me.



Ne bi mogel reči, da me je mračno realistični film tako navdušil in da mi bo ostal v spominu tako kot oba prejšnja Dominikova; kljub eksplicitnemu nasilju in stilsko estetiziranim kadrom (po lanskem Dreddu so očitno zdaj trendovski posnetki strelskih obračunov v super-slow-motion tehniki) ter solidnemu igralskemu performansu pripoved o poplačilu mafijskih dolgov — roko na srce — ne prinaša česa pretresljivo novega. Kar deluje osvežujoče drugačno in daje brutalni urbani miniaturi aktualen pridih, so pomenljivi podtoni v stalnem subtekstu, ki kot kakšna (razmeroma pretenciozna) politična alegorija Obamovega režima v času gospodarske recesije namigujejo na nekakšno paralelo med krvavimi gangsterskimi obračuni in preračunljivo ameriško ekonomijo: Jackie mora diskretno odstraniti krivce za kolaps (lokalne) mafijske finančne infrastrukture, če naj vnovič zažene samozadosten krog denarnih resursov in dobi plačilo iz istega ukradenega fonda, ki je bil sploh vzgib za naročilo njegovega dejanja. Skratka: hinavska neoliberalna (kapitalistična) ekonomija političnega preusmerjanja pozornosti in zavajajočega zasuka konteksta (ko oblasti oportunistično obračunavajo s tistim, kar je zgolj videti kot težava ali nanjo opozarja in ne z resničnimi vzroki zanjo), kjer je v nesmiselni vzročni povezavi komajda še razvidno razmerje med proizvajalci dobrin in njihovimi porabniki. Kot pove sam Jackie: Amerika ni država, ampak navaden posel.

9 komentarjev:

  1. Meni je bil kar konkretno všeč. Zgodbe res ni veliko, a sem vseeno užival v atmosferi + super liki + dobri dialogi. Potrudil se bom skupaj spraviti nekaj vrstic.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi meni je bil gledljiv (in bi mu lahko dal tudi piko več), s sem pogrešal nekatere bolj artikulirane kinematografske kvalitete. Glavni liki so dokaj zanimivi, nekateri stranski pa povsem prezrti (Sam Shepard) ali precej rutinski (Richard Jenkins). Pitt je imel vsekakor že veliko boljše vloge, še najboljši vtis (po mojem) naredi Gandolfini, ki pa tako ali tako igra Tonyja Sopranota. Neo-noir vzdušje je res posrečeno, dialogi pa brihtni, ampak na trenutke malce nepovezani in zmedeni.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni pa ima Shepard zelo pomembno vlogo. Dominik je načrtno nabavil znanega igralca za to vlogo in sicer iz dveh razlogov: 1. zapomnili smo si obraz Dillona. 2. vsak čas smo ga znova pričakovali, da se bo pojavil (ker tako znan igralec pač mora imeti daljšo minutažo).
    Ampak ne, o njem je govora, kot o nekakšnem mitu - Keyser Soze? Skozi nekaj dialogov ga spoznamo in nam je za njim (konec) celo nekoliko žal. Zelo posrečeno, za razliko od vsiljenih političnih govorov kot zrcalo družbe.

    Ne tako dober kot Jesse James, a vseeno odličen. Letošnji (2012) Drive, bi lahko rekli.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vsi cenimo Sheparda,o tem ni dvoma.
    Cosmo - zanimiva mi je tvoja razlaga za majhno minutažo.

    Filmoljub - itak, da je Gandolfini boljši od Pitta, vendar je meni vseeno najbolj sedel Mendelsohn. Zdaj sem registriral že njegove tri odlične kreacije (Beautiful Kate, Animal Kingdom in tukaj).

    OdgovoriIzbriši
  5. Zanimivo, meni pa ta nekako ni sedel, o kakšni primerjavi z Drive ni govora niti slučajno. Lik Sheparda sem tudi jaz podobno razumel, le da me tisto malo, kar je prikazal, ni najbolj impresioniralo. Potem bi bilo mogoče boljše, da se sploh ne pojavi. Hm, mogoče bi bil pa potreben še en ogled. Ampak Liotta se mi je pa nekako kar smilil. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. p.s. Tudi liki se me, žal, res niso najbolj dotaknili. V Jackieju sem videl samo in zgolj Brada Pitta, v Liotti samega Liotto, v vozniku Jenkinsa (ki se je začel ponavljat), v Mickeyu pa Tonya Sopranota. A zdaj ko ga Goodfella omenja, se strinjam, Mendelsohn je res zelo zanimiv.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mene pa je Scoot McNairy kar lepo presenetil, tudi Mendelsohn je bil dober. Nasploh zelo zanimiv film, sploh zaradi dialogov in same kritičnosti do kapitalistične družbe. Chopperja moram nujno preveriti.

    OdgovoriIzbriši
  8. Kritiko kapitalistične družbe prinašajo VSI tovrstni filmi, od prvih ČB gangsterskih klasik do takih mojstrovin kot Boter ali Goodfellas -- država v državi oz. satirična paralela izkoriščanja malega človeka. V tem smislu se mi ta ni zdel zako zelo prelomen, je pa res, da se bolj specifično osredotoča na neolibealizem aktualne ameriške administracije. Višje ocene mu ne dam, ker me moti, da skuša biti Pitt (ki sicer nikakor ni slab igralec) predvsem ves čeden in kul Brad (pa tudi Gandolfini lika svojega Tonyja Soprana ne nadgradi v ničemer), ne pa prepričljivo karakteriziran osrednji lik. Enoličen mi je, film pa na trenutke kar malce dolgočasen, žal. But that's just me. Howgh, govoril sem. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Vsekakor se strinjam. Pravzaprav bi po temeljitejšem premisleku dejal, da je film morda preveč na silo in prepogosto poudarjal, da gre za direktno kritiko kapitalizma in Amerike. To je bilo precej očitno že od samega začetka. Po eni strani kakopak zelo zanimiv in ne preveč obrabljen pristop, po drugi pa vendarle premalo subtilen. Ne vem no, nisem še popolnoma izoblikoval svojega mnenja, sem mu pa očitno malenkost bolj naklonjen :D
    Tudi dialogi so me prijetno presenetili. Marsikdo je bil razočaran zaradi to-much-talking-not-enough-shooting, vendar je meni to kar ustrezalo.

    OdgovoriIzbriši