10. jan. 2013

Django Unchained (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Uradni izid nosi letnico 2012 in ker se bliža čas nominacij, letnih pregledov ter dokončnih vtisov, naj se odkrito izpovem: skoraj triurna (165 min) epska kavbojka Django Unchained (naslov spominja na italijansko fantazijo Hercules Unchained iz leta 1959, sama zgodba pa je bolj podobna blaxploitation vesternom tipa The Legend of Nigger Charley iz leta 1972 ali Boss Nigger iz leta 1975) se mi zdi med najbolj kratkočasnimi, cineastično uživaškimi in zapomnljivimi, pravzaprav med najboljšimi filmi lanskega leta; to trdim kot objektivno zvest Tarantinov pristaš in iskren ljubitelj inteligentne, celostne kinematografije. Seveda ne gre za goli rimejk brutalnega Corbuccijevega špageta iz leta 1966 z revolverašem Francom Nerom, ki za seboj vlači krsto (legendarni makaronar se v duhoviti cameo vlogi pojavi tudi tokrat) — temveč za veliko bolj pretenciozno, večplastno zgodbo, ki pa se žanru v najširšem smislu poklanja na vsakem koraku (obenem pa ga presega). In sicer zelo, zelo posrečeno; v čistokrvni Quentinovi eksploitacijski maniri, kjer je v paralelni cineastični dimenziji mogoče takorekoč vse — tudi omemba epske Pesnitve o Nibelungih oz. Wagnerjeve glasbene drame. (Ugotavljam, da mi je kot celota všečnejši od Neslavnih barab.) Tarantinov Django se (mi) zdi nič manj kot moralna prispodoba politično-gospodarske tradicije ameriškega rasizma ter filmsko-zgodovinska paralela emancipacije črnega človeka ne le iz okovov belcev, ampak izpod lastne vcepljene suženjske mentalitete. Ne prinaša (le) zgodbe o povračilu, temveč prispodobo o izvoru.



How do you like the bounty-hunting business? —Kill white people and get paid for it? What's not to like?

Ampak Tarantino je vnovič predvsem v vrhunski obrtniški formi; kinematografija (Robert Richardson) prelivajočih se kristalno modrih, zamolklo peščenih in zlato jantarnih barv je čudovita. Fluidna dramaturgija v idealnem tempu, z mnogimi presenetljivimi domislicami in brez (pre)počasnih konverzacijskih obvozov, prepredena s prepoznavno krvavo tarantinovsko dinamiko in z artikulirano duhovitimi dialogi (karikiranje navala rdečevratniških ku-klux-klanovcev pod vodstvom nadutega južnjaškega petelina Dona Johnsona je hilarično zabaven namig na starodavno klasiko The Birth of a Nation režiserja D. W. Griffitha iz leta 1915), se v mnogih pretanjenih miselnih zvezah poklanja celotnemu spektru tovrstne žanrske zapuščine. Njegova tematska podoba se cinično, a vendarle nadvse spoštljivo — opirajoč se na posrečene anti(anti)klišejske vzorce in brez pretiranega opletanja s sodobnimi pop-referencami — dotika mnogih arhetipov iz mitologije vesterna. Prepričljivo karakterizirani liki so podkrepljeni z več kot zgolj solidnim nastopom vseh osrednjih protagonistov, med katerimi izstopajo osveščeni nekdanji suženj Jamie Foxx, njegov mentor in omikani nemški lovec na glave Christoph Waltz, oportunistični in dvolični "stric Tom" oz. starosta hišne služinčadi Samuel L. Jackson, najbolj pa prebrisano samovšečni in sadistični lastnik južnjaške plantaže oz. odlični Leonardo DiCaprio v eni svojih (naj)zanimivejših vlog. Scenografija je spektakularna, kostumografija nevpadljivo pristna, montaža časovno zanesljiva (Fred Raskin je zamenjal Quentinovo stalno sodelavko Sally Menke, ki je umrla leta 2010), koreografija strelsko-akcijskih sekvenc in klasična fotografija brez moteče digitalno trendovskih curkov krvi sta zrkla roseči, kontekstualno skladna glasbena podlaga pa kot vselej uhlje božajoča (Ennio Morricone, Anthony Hamilton, Rick Ross, Jim Croce, James Brown, 2Pac).



Največjo konceptualno dodatno vrednost Tarantinovega projekta (po mojem) torej kaže iskati v pomenljivem cineastičnem prikazu rasne problematike in satiričnem odsevu tradicionalnih motivov obdobja ameriškega suženjstva. Upam, da kdo ne pričakuje politično korektne sociološke študije in se bo potemtakem hinavsko zgražal ob "predsodkov polni substanci in ponižujočih nigga klišejih" (kreh Spike Lee kreh), saj vendar govorimo o dobrem starem Quentinu Tarantinu. Menim, da je dokončno prerastel premočrtno kinematografijo ljubiteljskih poklonov sedmi umetnosti in skuša podeliti svoji ustvarjalnosti suvereno kritičen umetniško-družbeni izraz — ta pa ima, kot bržčas vemo, nadvse širok razpon dovoljenega in deluje zgolj v okvirih lastne imaginacije. Če želimo za vsako ceno v nečem nekaj videti (ali pa, obratno, nečesa ne želimo videti), potem bomo tisto tudi v resnici zaznali — in prav sodobni medijsko-pop-kulturno pogojeni indoktrinaciji se Tarantino s svojim homage pristopom posrečeno posmehuje.* Naloga filmskega ustvarjalca ni, da nam prikaže "resnico" (kaj takega v absolutnem smislu namreč ne obstaja), temveč da nam pridrži družbenokritično (bolj ali manj izkrivljeno) ogledalo, v katerem skozi percepcijo lastne podobe sami sestavimo objektivno formulo in pridemo do pravega pomena. Tako se Quentin hudomušno poigrava s spremenljivkami gledalčeve percepcije ras(istič)ne problematike — denimo uporniški lik "ponosnega zamorca" ali tistega, ki mu zaradi svoje potlačene integritete (sprva) nasprotuje; kompleksna figura hinavskega, belcem podrejenega črnuha; preseganje lastne privzgojene podredljivosti in suženjske miselnosti; insinuacije o prvinskosti in zablodi o prirojenih značajskih vzgibih (v načičkano baročno modro opravo odeti Foxx mi je v nekem prizoru metafilmsko vzbudil asociacijo na maščevalni lik Shakespearovega Othella, tragične žrtve manipulacij in predsodkov); politično-gospodarski oportunizem pri nasilnem ohranjanju rasne segregacije; nezavedne psihosocialne travme ob rasni drugačnosti (freudovski strah pred kastracijo, spolne in generacijske frustracije, tabuji rasne promiskuitete); ter dvoličnost zgodovinske veljave stereotipov o osvobajanju izpod okovov navidezne demokracije. Bi nemara kdo pripomnil, da se skuša izpričani demokrat Tarantino zgolj prikupiti administraciji aktualnega temnopoltega predsednika? Že mogoče, ali pač ne; zapriseženi cineast se (mi) namreč zdi preveč načelen (če že ne povsem apolitičen) za kaj takega.



Film distribucije Weinstein Company (brata Bob and Harvey sta studio ustanovila leta 2005, potem ko je Disney kupil Miramax Films, produkcijsko tvrdko najslavnejših Tarantinovih filmov) se je začel čez lužo predvajati za božič 2012 — do 6. januarja 2013 pa je že v celoti povrnil oz. celo presegel proračunska sredstva med 90 in 100 milijonov dolarjev. Napovedujejo mu huronski finančni uspeh in kopico odličij, med njimi tudi kakšen zlati kipec Ameriške filmske akademije; sam pa ga poslej skromno štejem med (recimo) peterico svojih najljubših Quentinovih kreacij doslej — za njegovimi nesmrtnimi kulti Pulp Fiction (1994), Kill Bill (Vol. 1 2003, Vol. 2 2004), Reservoir Dogs (1992) ter Jackie Brown (1997).
* Op. Interpretacija vseh referenc bi vzela preveč časa in prostora, a Tarantinov kameo lik z dinamitom morda cilja na Leonejev Giù la testa oz. A Fistful of Dynamite (1971); medtem ko je avstralska govorica posmehljiv namig (sicer tudi nad ozploitation kinematografijo navdušenega) režiserja na zloglasnega Mandinga (1975), kjer ima slavni James Mason notorično slab in neustrezen "južnjaški" naglas, ki je slišati skoraj kot popačena avstralščina.

24 komentarjev:

  1. Kateri lanski filmi so pa po tvojem mnenju vsaj primerljivi Djangu, glede na to, da ga tako zelo previdno rangiraš med najboljše?

    OdgovoriIzbriši
  2. V bistvu mi očitaš, zakaj bolj odločno ne štejem Djanga kar kot NAJ film leta? :)

    Prvič, ker sem ob takih zadevah kot The Master ali Lincoln ali Les Misérables ali Life of Pi (pa tudi marsikatera animacija bi se našla) vseeno (verjetno upravičeno) bolj previden pri napovedih.

    Drugič, ker sem v zadnjem času postal bolj pozoren na manjše projekte in neodvisno produkcijo in mnoge ne-hollywoodske zadeve in vem, koliko prizadevnosti, znanja, energije in ljubezni je šli zanje s strani njihovih ustvarjalcev. Django je zelo spoliran, dovršen, celosten in inteligenten — a vendarle mainstreamovski — projekt, ki cilja na široko populacijo. In ali je poklon nekemu žanru ali nekemu filčmu — kakor fantatičen že je — tudi enakovreden tistemu filmu? Če ne bi bilo vesternov in eksploitacijskih eksperimentov, čemu in kako bi se Tarantino poklanjal? Pa nočem reči, da ni izviren, a vseeno. Django predstavlja vrhunec neke tarantinovske evolucije, prave REvolucije pak po mojem ne prinaša. Zelo zelo všečen in uživaški film z izjemnimi performansi — vendar se mi zdi za spoznanje tudi preračunljiv in na oskarje ciljajoč. Če pa že govorim o Tarantinu in če koga zanima, tako grejo moji najljubši:

    1. Pulp Fiction
    2. Kill Bill 1 + 2
    3. Reservoir Dogs
    4. Jackie Brown
    5. Django Unchained

    OdgovoriIzbriši
  3. No meni zaenkrat je z naskokom naj film leta (The Master me še čaka, ostalih, ki jih še nisem videl, pa ne vidim da bi ga lahko presegli), ampak ne bi rekel, da ti očitam. Bolj me zanima kateri poimensko bi mu bili lahko konkurenčni, saj sem bi jaz bolj ali manj razočaran nad lanskimi izdelki (Tabu, Amour, Iron Sky in Moonrise Kingdom so mi bili sicer zelo všeč, ampak ne ravno na nivoju Djanga).

    OdgovoriIzbriši
  4. Saj se hecam. :) Če misliš konkurenčni pri oskarjih, so to tisti, ki sem jih naštel, pa še marsikateri bi se našel. Ne dvomim pa, da bo kakšen zlati kipec Django gotovo dobil.

    OdgovoriIzbriši
  5. Za oskarje je itak bolj ali manj jasno, da bo Lincoln dobil večino pomembnejših, tiste ki jih pa ne bo, si bodo pa razdelili ostali našteti. Mislim bolj na splošno, kateri se tebi osebno zdijo primerljivi z Django. Imo je lansko leto precej skromno.

    OdgovoriIzbriši
  6. No tole komaj cakam, da vidim. Tvoja ocena domneve potrjuje. Pricakujem, da bo zame tole cista poezija in fantasticno dozivetje.

    Kar se tarantina tice. Meni srce se vedno najbolj poskocno zaigra ob Reservoir dogs. Nostalgija al kaj vem kaj. Fantasticen film se mi zdi. Potem je tu Pulp fiction in ze Neslavne barabe. Oh pa Kill Bill seveda. Kakor koli obrnem, gobci ekscentrik ima res sijajno filmografijo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Čeprav izgleda zelo mično, bom počakal še tistih nekaj dni do slovenske premiere in se odpravil v kino. Po ogledu preberem članek, zaenkrat ne želim dodatnih informacij.

    Ko sem videl link na mojem blogu, sem "predvidel," 9/10 oceno. Za malo sem zgrešil :D

    OdgovoriIzbriši
  8. V bistvu si imel na neki način prav, res sem kolebal med oceno 8 in 9 -- pretehtal pa je zakon relativnosti, da sem namreč 9 podelil takim filmom kot Memento (2000), Annie Hall (1977), El laberinto del fauno (2006), The Artist (2011), The French Connection (1971), Schindler's List (1993), American Beauty (1999), Mad Max (1979) in tako naprej -- to pa ne bi bilo čisto pošteno.

    OdgovoriIzbriši
  9. p.s. V kino pa ga grem definitivno gledat tudi sam, zagotovo vsaj enkrat.

    OdgovoriIzbriši
  10. http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=GrsJDy8VjZk#!

    če še kdo ni vidu :)

    OdgovoriIzbriši
  11. @Anonimni: Djanga je težko primerjati s katerimkoli drugim filmom, misliš v tem žanru ali v taki kinematografski kvaliteti ali kako? Lahko pa rečem tole: glede občega vtisa, ki ga je naredil name, oz. mojega (subjektivnega, seveda) cineastičnega navdušenja po ogledu, ga lahko mirno postavim ob bok npr. Beasts of the Southern Wild, za katarega prav tako upam, da bo pobral kakšen zlati kipec.

    OdgovoriIzbriši
  12. Fantastičen film, fantastičen. Tarantino at his best, in ja, tudi meni kar boljši od Barab. Zares silovit, nabrit scenarij, poln nepozabnih elementov. In pa fantastični liki in predvsem igra celotnega igralskega ansambla. Foxx hudičevo dober, ampak Waltz in DiCaprio sta zares neverjetna. Če sem od Waltza to pričakoval, je precej podoben liku iz Barab, pa me je DiCaprio še enkrat več prepričal, da je zares vrhunski igralec. Super film, še ga bom gledal.

    In sedaj se res ne morem odločiti: Django, Argo (taksito izjemen!) ali Beasts of S.W.

    OdgovoriIzbriši
  13. He, he. Ja, letos bo kar zanimivo. :)

    OdgovoriIzbriši
  14. Dočim velja, da Lincoln mene povsem verjetno ne bo tako zelo prepričal in zato tudi odlašam z ogledom.

    OdgovoriIzbriši
  15. Nikakor ne odlašati z Lincolnom, samo Daniel Day-Lewis je zadosten razlog za ogled!
    Sem pa tudi jaz danes pogledal Djanga. Všečno, precej, a zame vseeno ne na nivoju Tarantinovih največjih. Morda sem pričakoval malenkost bolj zapleteno zgodbo. So pa predvsem stranski performerji odlični. Sem mu dal enako oceno kot ti.

    OdgovoriIzbriši
  16. Vprašanje - je res eksploitacija (kakor uporablja avtor prispevka) ali se prevede eksploatacije (kakor recimo uporabljajo avtorji Ekrana)? Res me zanima čemu si uporabil zgornji izraz, ker se že dlje časa sprašujem, katera priredba termina je ustreznejša v našem jeziku. Hvala.

    OdgovoriIzbriši
  17. eksploitacija
    eksploatacija

    Vprašanje je torej tisti "i" oz. "a" sredi besede.

    OdgovoriIzbriši
  18. Moje skromno razmišljanje: "eksploatacija" je (prosto po Marxu) družbenopolitični termin za izkoriščanje, podrejanje; medtem ko "exploitation movie" pomeni določeno (pod)zvrst, tip filma. Meni se torej zdi "eksploatacijski film" v jezikovnem smislu napačen prevod, ki namiguje na nekakšno "izkoriščanje" nečesa. (Seveda pa v teh filmih ni nikakršnega izkoriščanja ali podrejanja česarkoli.) Zato sam uporabljam skovanko "eksploitacija", da bi poudaril to ekskluzivnost pomena. Seveda pa se lahko tudi motim, tako kot pri čemerkoli.

    OdgovoriIzbriši
  19. Oboje je exploitation, zakaj naj bi bila ena poslovenjena verzija drugačna od druge?

    OdgovoriIzbriši
  20. No saj, mogoče pa kompliciram po nepotrebnem. Skratka: moti me pomenska teža besede eksploatacija, ki jo poznamo iz povsem drugačnega konteksta in s tem tipom filma nima popolnoma nobene zveze. A kot rečeno: that's just me. V vsakem primeru mislimo isto stvar.

    OdgovoriIzbriši
  21. Saj tudi v marksističnem smislu bi lahko rekli, da teoretska teža ne odraža stanja v realnosti.

    OdgovoriIzbriši
  22. 9/10, vseeno predober film za 8/10 pomoje.

    OdgovoriIzbriši
  23. Imam lastna merila in ocene, pri meni so 9/10 dobili recimo Back to the Future (1985), Fargo (1996), Birdman (2014), Jackie Brown (1997), Vertigo (1958), Requiem for a Dream (2000) in tako dalje. Se ti zdi, da ta sodi mednje? Kaj pa vem. ;)

    OdgovoriIzbriši
  24. Ne ga srat, fantje. 8/10 je več kot dovolj. Prej bi si The Hateful Eight zaslužil 9/10, ki je vsaj scenaristično bolj dovršen in kompakten film, kot pa Django, ki ima kar nekaj težav s pripovedovanjem.

    OdgovoriIzbriši