9. nov. 2012

Sinister (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Odkrito? Od slav(lje)nih producentov franšize Paranormalno, režiserja in scenarista horror-drame The Exorcism of Emily Rose (2005) ter avtorjev nadvse solidne srhljivke Insidious (2010) sem ipak pričakoval trohico več. Še bolj zato, ker se v igralski postavi velikopotezno zastavljenega projekta pojavljajo imena kot Ethan Hawke, Fred Dalton Thompson ter Vincent D'Onofrio (nenavedena stranska vloga). Je tudi med onimi, ki sem jih (s kritično mero previdnosti) priporočal kot dozo cineastične groze za letošnji Samhain; in film je bil vsekakor deležen velike pozornosti (pa tudi sila deljenih mnenj) med kritiško srenjo in občinstvom. Ampak dobro, ne bodimo tečni stari filmoprdci: pod črto gre za gledljiv ter vizualno dobro izpeljan žanrski izdelek (ki zlasti s kožo ježečimi trenutki -BU!- neizkušenega gledalca nekajkrat potisne s stola). Zmanjka mu prgišče dramaturške in scenaristične izvirnosti (poleg Scotta Derricksona je pisec neki C. Robert Cargill) ter ščepec resnično inovativnega pristopa, ki bi namesto vzdušnega poklona klasikam kot The Shining iskal slogovni zgled pri nekaterih učinkovitih novodobnih celovečercih (denimo pri evropskem novem valu grozljivščin ali t.i. francoskem ekstremizmu).



Ellison Oswalt (Hawke) je raziskovalni novinar in avtor knjižnih kriminalk, dokumentaristično napisanih po resničnih dogodkih, ki je medijske trenutke slave in največje uspešnice doživel že davno; upehani možakar na pragu srednjih let je močno potreben nove finančne in moralne spodbude pisateljskega ega. Da bi bil njegov naslednji literarni projekt karseda avtentičen, se (kljub etičnim pomislekom lokalnih policistov) z družino preseli v hišo na obrobju Pensilvanije, kjer se je bil pred časom zgodil brutalen poboj celotne družine, eden od otrok pa je odtlej še vedno pogrešan. Na podstrešju v kartonski škatli Ellison nepričakovano najde nekaj kolutov starih 8-milimetrskih filmskih trakov, na roke označenih s skrivnostnimi naslovi "Pečenje na žaru", "Zabava ob bazenu" in podobno. Kmalu ugotovi, da so na celuloidu kot kakšen snuff zabeležni krvavi umori ne samo tistih, ki so v hiši živeli pred njimi, temveč tudi podobni primeri drugih družin z otroki — vsi dogodki so nekako povezani med seboj in vsakokrat je eden mlajših članov nedoumljivo izginil. Morbidna radovednost in neustavljiva privlačnost pristnih strahov mu ne dasta miru in tudi dejstvo, da ljubeča soproga (Juliet Rylance) prav nič ne sluti, zakaj so se preselili tja, ga ne omajata v nameri, da bi spisal nov kontroverzni knjižni hit. S pomočjo požrtvovalnega šerifovega pomočnika (James Ransone) ter univerzitetnega izvedenca za okultne znanosti prof. Jonasa (Vincent D'Onofrio) čedalje bolj paranoičen pisatelj na lastni koži spoznava resnico, ki je še grozljivejša od dvomljivih prašnatih legend.
Poanta dobre grozljivke je v tem, da prestraši gledalca. In Sinister ga. Tako zelo, da se trese kot šiba na vodi in komaj preživi. Aham, Sinister je ena izmed najbolj strašnih grozljivk zadnjih let. Vsaj zame, jebemti. Trzal sem in gledal po sobi. Pa spreletaval me je srh, kot radi rečemo. —Iztok



Za film zaslužna producentska ekipa je — tako kot pri prejšnjih projektih — očitno fascinirana nad prvobitnimi freudovskimi strahovi iz otroške domišljije; zlasti jih privlači arhetipski bavbav iz teme (znan tudi kot Bogeyman, Μπαμπούλας, Črni mož in kar je še teh imen iz različnih lokalnih folklor), ki mu je tokrat ime Ba'Gúl ali Bughuul — starodavno pogansko božanstvo, ki krade otroke in žre njihove duše. Pripoved se dokaj spretno poslužuje metafikcijske utelesitve namišljenih likov (Demoni, The Purple Rose of Cairo, Who Framed Roger Rabbit, Last Action Hero, Ruby Sparks) in kvazi-dokumentaristične premise podzvrsti najdenih posnetkov; a bolj kot z zgodbo, ki ceneno podlega nekaterim motečim klišejem (recimo butasti liki, ki do konca vztrajajo v sprevrženih okoliščinah, ponoči ne znajo prižgati luči v sobi in jih gola radovednost žene v smešno tvegane položaje; pa tudi razmeroma stereotipen razplet in epilog), se bizarna srhljivka ponaša z mučno vznemirljivim vzdušjem in opresivno temačnostjo ter predvsem z lase sršečo zvočno kuliso (posebej med predvajanjem najdenih videotrakov). Glumaška predstava je zadovoljiva, stvarna Hawkova izraznost in prisotnost te osrednje figure v skorajda vseh prizorih takisto dovolj prepričljiva, performans stranskih protagonistov in karakterizacija pa sta žanru ustrezna. Celokupno gre za pozitivno izkušnjo, ki jo lahko za zabaven večer v troje (ob heinekenu in čipsu) mirne vesti priporočim (vsaj) ljubiteljem žanra, vsi drugi pa verjetno ne bodo deležni posebej kaloričnega in trajnega kinematografskega obroka.

16 komentarjev:

  1. Fak, prvo se vedno znova ustrašim onega grdega Simpsona tam na desni:), zdaj pa še TO na levi! Dober si, ni kaj ... Btw. kvaliteta ripa? TS najverjetneje, ali? Hawke mi ni bil napačen letos v The Woman in the Fifth (ni tako slab film, kot je ocenjen). Se mi zdi, da je tukaj v podobni vlogi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim da je bil res TS, ampak kar soliden. (V nasprotnem primeru se mi običajno ne da niti se mučiti.) Poleg tega je film že v originalu tako temačen, da je itak vseeno. Hawke pa je v bistvu dober in (tudi) zaradi njega je film vreden malo večje pozornosti kot sicer.

    OdgovoriIzbriši
  3. rad bi znova poudaril, da se, kljub vsej silni tehnologiji, 130 cm lcdjem in 7.1 zvočnim sistemom, ogled filma v dnevni sobi še vedno ne more primerjati z ogledom v kinodvorani na 20 m platnu

    doživljam ta filing znova in znova, ko nekaj pogledam v kinu, potem pa čez nekaj tednov/mesecev doma; izkušnja je povsem drugačna

    OdgovoriIzbriši
  4. To je vsekakor res. Le da zadnje čase najzanimivejši filmi ne pridejo v kino sploh. Zato jih zaman čakaš na velikem platnu.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ko sem prvič videl trailer, sem si postavil zelo visoka pričakovanja. Tudi na RT je imel nekaj časa nad 90%. Potem pa kar naenkrat strm padec. Oh well, pogledal bom vseeno.

    OdgovoriIzbriši
  6. meni je fascinantno, kako vsi recenzisti in blogerji in vlogerji poudarjajo, da hawke ni vešč uporabe stikala za luč :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Očitno je res. In ko to vidiš še 3728-tič v neki grozljivki, ti začenja iti na živce. :D

    OdgovoriIzbriši
  8. ja, saj ravno to, a nobeden od režiserja pa do producentov ne razmisli malo o tem, da noben ne bo lazil s svečo/baterijo po bajti, če lahko prižge luč? razumel bi to v kakšnih bolj fantasy filmih, ne pa v filmih, ki se trudijo biti čim bolj postavljeni v "realni" svet

    OdgovoriIzbriši
  9. Šef, Filmoljub ne hodi v kino, če ni ravno sinhroniziranih risank, ki jih obožuje.
    Drugače pa si se v prejšnjem komentarju za vedno slabo zapisal pri njemu, saj si namesto recenzent uporabil recenzist, kar je zanj nekaj najbolj groznega kar lahko storiš v svojem življenju.

    In hej, če je film temačen, je še toliko bolj važna dobra kopija, saj se že itak slabo vidi vse skupaj, a kolega Filmoljuba to očitno ne moti.

    OdgovoriIzbriši
  10. Garty vs. Filmoljub, round?

    OdgovoriIzbriši
  11. Kaj je, Fartner, imaš spet prebavne motnje ali kaj? BTW, stavim, da sem večkrat v kinu kot ti.

    OdgovoriIzbriši
  12. Nobenih motenj, kolega, le povem, da nisem edini, ki je uporabil ta tvoj zloglasni izraz, le da si se name zaradi tega spravil kot podivjan merjasec, ostalim pa ga seveda pardoniraš.

    Glede kina, prepričan sem, da ga letos razen zavoljo parih sinhro risank s familijo, pa morda še zaradi kakega res aktualnega hita, še nisi videl od znotraj.

    OdgovoriIzbriši
  13. Pa prepričan sem, da te tudi letos tako kot vsako leto ne bo na niti na eni predstavi LIFFea.

    OdgovoriIzbriši
  14. Ti si o marsičem (preveč) prepričan, stari moj. Jaz na tvojem mestu ne bi bil. Ker res izpadeš hudo neumen. Samo povem.

    OdgovoriIzbriši
  15. Woah Gantrner je našel novo točko za duvanje - zdaj ne bo več samo "koliko 1.000 filmov si videl" temveč tudi "kolikokrat na leto si v kinu" :D.

    OdgovoriIzbriši
  16. Dokler ne pravi, da ostali ne razumejo filmov, ni panike :D

    OdgovoriIzbriši