18. nov. 2012

Lawless (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Avstralsko-kanadski režiser John Hillcoat je nase opozoril že z bibličnim vesternom The Propositon (2005), kritiško javnost pa navdušil s pretresljivo postapokaliptično elegijo The Road (2009), posneto po romanu ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja. Že za Hillcoatov celovečerni prvenec Ghosts of the Civil Dead (1988) je zgodbo spisal slavni Nick Cave — in multitalentirani temačni trubadur Dežele tam doli je poslej tako ali drugače sodeloval pri večini projektov svojega rojaka in prijatelja. Tako tudi pri tokratnem, kjer je priredil biografski roman The Wettest County in the World (2008) ameriškega pisca Matta Bonduranta. V njem avtor opisuje resnično zgodbo svojega deda in obeh njegovih bratov, ki so se v času velike depresije in prohibicije v ruralnem zakotju Virginie — tako kot večina tamkajšnjih prebivalcev — preživljali z nezakonito žganjekuho in distribucijo alkohola. Lokalne oblasti so za ustrezen delež pogače zamižale na obe očesi, s hribov in iz gozdov so poltovornjaki mimo policijskih zased in patrulj prevažali zaboje doma zvarjene žganice, mestni gangsterji pa so v nezakonitih igralnicah ter nočnih lokalih Chicaga in drugih metropol zadostili povpraševanju urbanega življa po zabavi — v medsebojnih soočenjih z brzostrelkami Thompson pa za gospodarsko selekcijo najboljših ponudnikov izmed številnih tekmecev. Siva ekonomija je delovala in vsi členi v proizvodnem procesu so bili ustrezno poplačani (razen neuspešnih tekmecev, ki so izgubili svoj delež in posledično še kožo). Cvetoč zaslužek v času ameriške recesije je vztrajno privlačil vedno nove podjetne pretendente; prerešetani avtomobili in krvavi obračuni pa so senzacionalno polnili naslovnice časnikov po vsej državi.

It is not the violence that sets men apart, alright, it is the distance that he is prepared to go.

Nič nenavadnega ni, da je scenarij Nicka Cavea bolj balada kakor ep (pospremil jo je s sijajno, lastnoročno izvedeno tematsko glasbeno podlago); četudi se zdi, da skuša v trendovskem slogu brutalne rdečevratniške neposrednosti (denimo meni precej všečnejšega Winter's Bone iz leta 2010) in avtentično "umazani" sivo-rjavi kinematografiji priklicati v spomin nekatere mafijsko-gangsterske klasike, jih oviti v nostalgičnost "ameriških sanj" Leonejevih kultov in začiniti s post-žanrskimi arhetipi á la Eastwoodov Unforgiven (1992), mu geneza instantne nekonvencionalnosti filmske legende ne uspe povsem. Liki so razmeroma nepoistovetljivi in nezadostno razdelani (Tom Hardy, Jessica Chastain) ali značajsko pretirani in občasno karikirani (Guy Pearce), najbolj suverenim glumaškim veteranom pa kljub skupno 2-urni dolžini na žalost zmanjkuje minutaže (Gary Oldman); medtem ko se karakterno razpršena dramaturgija ne more odločiti, kdo bi bil pri tem osrednji protagonist. Verjetno Shia LaBeouf (čigar izstopajoče mlečnozobi ksiht se pojavlja v večini prizorov), ki je tudi pripovedovalec, a mu prezenco na platnu vztrajno spodnašajo vsi drugi, z vselej prepričljivim Pearceom in s karizmatičnim Hardyjem na čelu. (Slednji se kot neuklonljivi slaboritnik trdih pesti počasi že ponavlja in postaja rahlo stereotipen.) Lirično vzdušje prašnate Americane skladno s knjižno predlogo prepreda neizprosni realizem etike nasilja in zakona močnejšega (skozi prispodobo o samoreferenčnosti novodobnih legend in mitov); scenografija in kostumografija pa služita zgodovinskemu pripovednemu okvirju, ne da bi pretirano groteskno poudarjala (kot-da) univerzalno pristnost zgodbe, ki skuša preseči klišeje gangsterskega maščevalnega cineastičnega vzorca. To ji (vsaj) mestoma vsekakor uspe; celostno gre za gledljiv in obrtniško nadvse soliden izdelek, ki pa bi mu težko pripisal(i) ustvarjalno svežino in trajno žlahten priokus nekaterih prejšnjih Hillcoatovih umotvorov.

5 komentarjev:

  1. Eden izmed tistih, ki je obetal veliko, predvsem zaradi Hillcoata in njegovega minulega dela, a na koncu se očitno ni izšlo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsekakor ne razumem, kako je lahko tak povprečen hollywoodski izdelek bil nominiran za zlato palmo v Cannesu...

    OdgovoriIzbriši
  3. V kolikor gre za sarkazem: jaz vsekakor tega izdelka nisem označil niti za "povprečnega" niti za "hollywoodskega" in tudi res ne mislim, da je tak. Vendar mi zaradi nekaterih prvin (ki sem jih opisal) ni tako všečen kot prejšnji Hillcoatovi (kar sem tudi napisal). Verjamem pa, da bo komu bolj všeč kot je bil meni (že zaradi Pearcea, Hardyja in Chastainove, recimo).

    OdgovoriIzbriši
  4. haha ne, mogoče je res zvenelo kot sarkazem, ampak sem resno mislil. Meni se je zdel povprečen h'woodski izdelek, zato nism pokapiru kako je loh tak film bil v Cannesu.

    OdgovoriIzbriši
  5. Okej, potem pa oprosti za sitnobo. :) Meni se res ni zdel h'wood, posebna mojstrovina pa tudi ne.

    OdgovoriIzbriši