27. nov. 2012

Final Destination (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kar velja za celotno franšizo Brez povratka (lani je dosegla svoj peti del v formatu Real-D 3D in digitalni IMAX 3D inačici), je seveda očitno že pri njenem prvem delu: zadeva je prav neverjetno neumna. Še bolj neverjetno je to, da je v svoji (razmeroma nepretenciozni) ridikuloznosti pravzaprav dokaj zabavna. In slednjič je docela osupljivo še to, da je bila celotna serija — pa tudi vsak film posamično — finančno izjemno uspešna. Razlog za to ne zahteva ravno doktorata iz psihologije in komparativnega poznavanja Freudove fantazmagorije — gledalci smo pač morbidno fascinirani z nasilnim umiranjem ter visceralnostjo in nas daje sprevržena radovednost, kdo (in kako) bo postal naslednje truplo. (Po možnosti sesekljano, sežgano, raztreščeno ali prebodeno.) Podobna premisa kot pri telenovelah o Freddyju Kruegerju, Jasonu Voorheesu ali Michaelu Myersu, franšizi Scream, rezalnici Saw, nanizanki I Know What You Did Last Summer in še mnogih drugih žanrskih projektih.

I saw it. Like, I don't know I just saw it. I saw it on the runway, I saw it take off. I saw out my window. I saw the ground. And-and the cabin starts to shake, right? And the left side blows up and the whole plane just explodes! And it was so real, just how everything happens, you know? —You've been on a lot of planes that blew up?

Poudarjam: prvotna zasnova se mi zdi v resnici zanimiva in čisto nič nimam proti dobri popkornovski zabavi. Zgodba, ki jo je avtor Jeffrey Reddick na vsega 14 straneh menda poskusno napisal kot epizodo nadaljevanke Fileti X (in sta se jo režiser James Wong ter producent in soscenarist Glen Morgan pozneje odločila razviti v celovečerec), se zanimivo poigrava s človekovim vraževerjem, z nerazumnim (ali nezavednim) strahom predestinacije ter vero v nadnaravna naključja oz. nagnjenjem, da navidez nepomembnim slutnjam in nagonskim svarilom pripisujemo poseben pomen. Skratka, horoskop in new age. Ideja je zelo obetavna in vsebuje karseda pester arhetipski cineastični potencial — le njena izvedba je (kljub pestrim mehaničnim sosledjem Ruba Goldberga) žal na moč uborna. Saj vem, od najstniških sekljalnic (teen slasher) nima posebnega smisla pričakovati umetniške forme, shakespearskih glumaških performansov in velikopotezne družbeno satirične izraznosti; a vendarle je film pripovedno, dramaturško ter igralsko patetičen celo pri najmanjših merilih in pričakovanjih. Kar je škoda, saj bi bilo mogoče z malce več truda udejanjiti nadvse spodoben mistični triler, ki bi presegal golo naslajanje nad fatalistično ujetostjo likov v vnaprej določeno krvavo kolesje krute usode in izkrivljeno instantno voajeristično zadoščenje ob njeni realizaciji. Ampak hej, kinodvorane so polne, blagajne cingljajo in hollywoodski kravatarji si manejo roke. Kako lepo.

5 komentarjev:

  1. Ne spomnim se ga prav dobro, ampak imam v spominu to, da mi je k mulcu dogajal in je pri meni veljal za eno boljših grozljivk svojega časa.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mnja, kaj pa vem, mogoče je bila res ena zanimivejših grozljivk tistega leta (ki pa je bilo izrazito švoh v tem žanru), malce širše oz. dolgoročno pa ne ravno.

    OdgovoriIzbriši
  3. Eh, ja, ok, takrat je bil tudi men čisto spodoben mtv horror. Mislim, da je bil eden prvih, ki sem ga videl na tedaj novem dvd playerju, sila pomembna reč. Ampak danes pa... hm, no, mtvjevski. to pa že dovolj pove, ane.

    OdgovoriIzbriši
  4. Meni je soliden horror, a le soliden.
    Moram pa vseeno omeniti izvrstno glasbeno podlago, ki jo je spisala (od 2006 pokojna) skladateljica Shirley Walker, ki je poskrbela tudi za nadaljevanji. Izjemen soundtrack za katerega še vedno čakam, da tudi uradno izide na albumu. Dejansko je najboljši del filma! Všeč mi je sam koncept, da je v večih primerih uporabila orkester in ne sintetične glasbene elemente kot to danes počne recimo Mark Isham. Orkestracija je v vseh pogledih fantastična (violine me spominjajo na Bernarda Hermana), dirigiranje (ki ga je izvedla skladateljica) prav tako.

    Povprečen film, ki pa (nevede?) vsebuje velik biser horror soundtrackov.

    OdgovoriIzbriši
  5. O, to se pa vsekakor in rade volje strinjam. Pa to velja za kar veliko filmov. Zelo umestna in lepa pripomba.

    OdgovoriIzbriši