25. okt. 2012

Abraham Lincoln: Vampire Hunter (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

History prefers legends to men. It prefers nobility to brutality, soaring speeches to quiet deeds. History remembers the battle, but forgets the blood. However history remembers me before I was a President, it shall only remember a fraction of the truth.

Groteskne pripovedi s čudaškimi naslovi ter z bizarnimi koncepti motivov, iztrganih iz povsem različnih kontekstov in siloma stlačenih v isto zgodbo (ker se je nekomu zdelo, da so docela nezdružljive reči kul), imajo dolgo in bogato zgodovino: King Kong vs. Godzilla (1962), Frankenstein Meets the Spacemonster (1965), Billy the Kid vs. Dracula (1966), Attack of the Killer Tomatoes (1978), Killer Klowns from Outer Space (1988), Hitler Meets Christ (2007), Cowboys & Aliens (2011), The Avengers (2012) in tako dalje, če jih naštejem le nekaj. Pravzaprav je bil tudi Abraham Lincoln že deležen podobne filmske časti; namreč v letošnjem obešenjaškem garažnem videoprojektu Abraham Lincoln vs. Zombies (2012); prav kmalu pa v svetovne kinodvorane prihaja še resna Spielbergova biografska drama Lincoln (2012) z Danielom Day-Lewisom, (vsaj zame) eden težje pričakovanih letošnjih filmov sploh. Slavni ameriški predsednik se je z malone mitološko dimenzijo zasidral v kolektivno zavest čezlužnikov in je v vedno vnovičnih obuditvah očitno vselej aktualen.



V slični maniri nezaslišane (skoraj parodične) združitve literarnih likov in motivov iz različnih družbenokulturnih kontekstov je nastal prvi odmevni roman mladega ameriškega pisca Setha Grahame-Smitha z zabavnim naslovom Pride and Prejudice and Zombies (2009). Knjižna mešanica (izraz mashup izhaja iz sodobne glasbe in pojava remiksov različnih muzikaličnih zvrsti) je povezala klasično zasnovo Jane Austin in žanrske elemente sodobne popkulture: zombije. Knjigo si celo lastim in žal moram priznati, da je njen osnovni koncept (beri: element ridikuloznosti) boljši od dejanskega udejanjenja zgodbovnega potenciala oz. obče literarne vrednosti — ampak okej, tokrat ne bomo dlakocepili. Z uspehom in trendovsko odmevnostjo prvenca spodbujen je Seth napisal "biografski" epistolarni horror roman Abraham Lincoln, Vampire Hunter (2010) — ter dve leti pozneje lastno zgodbo (z nekaterimi vsebinskimi prilagoditvami) priredil še v scenarij za istoimenski film.

Režije se je lotil prodorni kazahstanski producent in režiser Timur N. Bekmambetov, ki je (po karieri televizijskih oglasov in videospotov) zahodne filmske kravatarje navdušil s fantazijsko grozljivščino Nočna straža (2004) po romanu ruskega pisca Sergeja Lukjanenka (in njenim nadaljevanjem Dnevna straža; predvidena pa sta še tretji del Straža somraka in sklepno poglavje Poslednja straža). V hollywoodskih sferah se je še trdneje uveljavil z akcijskim trilerjem Wanted (2008); v letu 2011 je bil producent ameriško-ruskih grozljivščin Apollo 18 ter The Darkest Hour, ki pa med kritiki in občinstvom nista pustili trajnega vtisa. Bekmambetov vsekakor stavi bolj na podobe kot na zgodbo, like in sporočilnost; njegov vizualni slog je morbidno mehka mešanica stripovske hiperstiliziranosti Zacka Snyderja, lirične fluidnosti koreografije Johna Wooja in tehnične (s posebnimi učinki podprte) kinetičnosti bratov Wachowski (oz. po novem brata in "sestre" ali kaj že). Zmes posrečeno deluje kot vizualiziran grafični roman (oz. strip) ali nekakšen zahodnjaški anime in to zgodbi vdihne pečat žlahtnega fantazijskega kolaža, ki skozi gledalčevo percepcijo namišljenega paralelnega sveta (vsaj po mojem) učinkuje nepretenciozno nestvarno in pričara vzdušje posrečeno domišljijske filmske izkušnje. Skratka: všečno.



Žal pa film, pod katerega se je kot eden od producentov podpisal tudi slavni Tim Burton, zadovolji predvsem (in zgolj) vizualno (tj. s scenografijo, mizansceno, dramaturško dinamiko, kostumografijo, koreografijo borilnih prizorov, kamero, snemalnimi filtri, barvami in teksturo), zato so prevelika vsebinska pričakovanja odvečna. Jasno, da filma, kjer se mladi Abraham Lincoln (še pred predsedniškim mandatom) v maščevalnosti po tragični smrti matere kot akcijska figura s sekiro bojuje zoper temačne sile v podobi krvosesov, ne gre jemati resno ali v njem iskati kakršnokoli zgodovinsko avtentičnost (kljub nekaterim historičnim osebnostim, krajem in dogodkom). Osebno me je še najbolj, zanimivo, zmotilo pomanjkanje elementa črnohumorne zabavnosti (npr. Raimijevih ali Jacksonovih grotesk) — čeprav je film pravzaprav nadvse kratkočasen, dialogi dovolj duhoviti, zunanja podoba pa navdušujoča. Vendar se po drugi strani režiser (bržčas v težnji po politični korektnosti) tudi ne poslužuje posebej izvirnih prijemov niti pri karakterizaciji likov (Abe oz. Benjamin Walker je osupljivo podoben mlademu Liamu Neesonu) niti pri prikazu strašljivo fantastičnih prvin (vampirji so taki kot povsod drugod, vključno z organizacijsko hierarhičnostjo in vodjo v podobi prepričljivega Adama oz. Rufusa Sewella); pač pa dogajanje oportunistično in v želji po empatičnem odzivu (po nepotrebnem) prečesava s čustveno tragičnostjo resničnih dejstev iz Lincolnovega življenja, ki kljub civilizacijskim moralnim naukom o odpravi suženjstva (oz. enakosti) in prispodobi o "državi, zgrajeni s krvjo" izzveni kot ceneno poveličevanje ameriškega patriotizma.

Ampak what the hell, bliža se Samhain in v duhu prizanesljivosti lahko film priporočim (vsaj) ljubiteljem žanra; naj ga (denimo konec meseca Vinotoka) konzumirajo v dobri družbi in na vrhunski domači predvajalni napravi, ob zabojčku dietne pokovke, vrčku hmeljevega zvarka in v romantičnem soju sveč. Prinesel jim bo sicer nizkokaloričen in hitro pozabljiv filmski obrok, a vendarle tudi spodobno večerno razvedrilo ter vznemirljivo pašo za oči.

2 komentarja:

  1. Te dni sem premišljeval, če se splača videt tole Abe-Blade kombinacijo...

    Po oceni sodeč, nič ne zamujam.

    OdgovoriIzbriši
  2. V bistvu res ne, razen če ne bi imel kaj pametnejšega za gledat (kar pa dvomim). :D

    OdgovoriIzbriši