5. sep. 2012

The House of the Devil (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nemara že težim s temi grozljivkami (ne morem pomagati, če so mi pa všeč), ampak po nedavnem debaklu Primera 39 (2009) z Renée Vollkorner — pardon, Zellweger, — sem si res moral vsaj malce popraviti kisel priokus po postanih fekalijah. V zvezi s taistega leta posnetim (tukaj priobčenim) filmom sem bil marsikaj spodbudnega slišal že zdavnaj, pa sem ob izjemnih podvigih Adama Sandlerja in vreščeče bučnih Kolosejevih 3-D ohranjevalnikih zaslona (za umsko izzvane najstnike) potem malce pozabil nanj; zdi se mi, da me je na umetniški projekt mladega režiserja in scenarista Tija Westa vnovič spomnil blogerski kolega na Siolu Vid Šteh. Kakorkoli: okus je popravljen in edinstveni avtorski kuriozum bo po mojem zadovoljil vse strastne privržence žanra, ki so se (tako kot jaz) naveličali nedomiselno sterilnega CGI prikaza gravža, nevzburljivega plastičnega drobovja in šablonsko silikonskih protagonistov novodobnih srhljivk — ter se v čedalje pogostejših retro-trendih tolikanj bolj nostalgično ozirajo nazaj v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, ko so tovrstni slikosuki še vzbujali nekakšna čustva.



V slabih treh tednih posneti Westov garažni izdelek ni le posrečen konceptualni (barvito tipografski freeze-frame naslova v najavni ter statični fade-out kader s tekočimi napisi v odjavni špici, uvodna izjava o "resničnih dogodkih"), vsebinski (mračna hiša, lunin mrk, morilski satanski kulti, javne telefonske govorilnice, Sonyjev walkman in babysitting) in tematski (simbolizem generacijskih nasprotij in mladostniške objestnosti ter freudovske sankcije v obliki visceralnih obredov, verske prispodobe izprijenosti mesa in arhetipskih bolezni kot aids) poklon neki zvrsti kinematografije, temveč se ji sila umestno udinja tudi tehnično (pogosti poudarki z zoom objektivom, stilistično zrnato udejanjenje na arhaičen 16-mm celuloid), igralsko (veterana Mary Woronov ter Tom Noonan nista tam naključno) in dramaturško-scenografsko (voajeristični bližnji posnetki osrednje protagonistke, dolgi statični prizori, snemanje na resničnih lokacijah). Videti je tako avtentično kot kakšen "pozabljeni" film B-produkcije iz osemdesetih, ki bi ga kdo na starih kolutih našel v zaprašeni skrinji že davno zaprtega televizijskega studia — in to je tudi njegov namen; s čimer sporočilno prerašča gole okvirje cineastičnega entuziazma ter tvori malone kulturno-politični statement o neznosno očitni kreativni izpraznjenosti in substančni plitvosti sodobne (žanrske) hollywoodske produkcije.



Ampak pozor: čisto vsakomur skoraj zagotovo ne bo všeč, zlasti ne tistim manj potrpežljivim. (Beri: gledalcem, mlajšim od dvanajst let, vajenim nenehne akcije in/ali filmovskim recenzistom™ z infantilnim nagnjenjem do mastnih vizualnih šitburgerjev.) Film je zelo (zelo!) poseben eksperiment v postopnem in mučno počasnem (počasnem!) ustvarjanju suspenza; z enakomerno stopnjujočim svojstvenim tempom in otipljivo atmosferičnostjo se posveča prikazu likov in duha časa — v najboljši maniri nekdanjih mojstrov groze (tipa zgodnji Polanski ali Hitchcock), ki so vedeli, da je bolj kot strašljivo razodetje v klimaksu pomembna učinkovita anticipacija groze. Ta nazor jemlje Westova zgodba precej dobesedno, saj se več kot uro (ko se junakinja v spremstvu prijateljice odloča o ponujeni, dobro plačani službi varuške na skrivnostnem posestvu, prav na dan medijsko odmevnega luninega mrka) ne zgodi skoraj nič omembe vrednega. (No ja, razen enega precej gnusnega uboja.) Kinematografski namigi in (samo)reference so pretanjeni, neopazni, daleč od cenene eksplicitnosti kakšnega Krika (1996) ali neumne parodičnosti franšize Scary Movie. Epilog je hiter, krvav in (v nasprotju z dotedanjo pripravo in mizansceno) nekako trendovski; vendar učinkovit, neomajno dosleden svojemu celostnemu konceptu. Pravcata časovna kapsula v brk oportunistični industrijski dobičkonosnosti. Poslastica za pravoverne cinema-geeke, za vse druge pa prejkone dolgočasna in nedoumljivo starinska izkušnja.

5 komentarjev:

  1. "Mastni vizualni šitburgerji" - hahaha! :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Zelo všečno retro je ta filmček.

    Tale Ti West je kar zanimiv. Videl sem tudi The Innkeepers, ampak mi je naslovni kar konkretno boljši. V kratkem se posvetim omnibusu V/H/S - en segment je režiral West.


    OdgovoriIzbriši
  3. Ampak za slednjega sem nekje slišal, da je manjše razočaranje. Samo povem. Mogoče so nizka pričakovanja na mestu. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi meni je bil všeč. Izgleda, kot da bi lahko nastal leta 1982. Še oranžne penice za walkman so nekje izbrskali, da izgleda bolj retro. Je pa počasen, ja, ampak fene to ne bo motilo. Fajn se mi je tudi zdelo, da je vrnitev doživel arhetip "creepy hiše", kjer vsi vedno radi hodijo v klet (spomnim se na The House by the Cemetery od Fulcija) ali na podstrešje (Hellraiser) :)

    Tega si gledal? Ne vem, nekje sem že delal reklamo za njega, pa ne vem, ali pri tebi ali pri Paucu. http://www.imdb.com/title/tt1425253/

    Po mojem mnenju solidna stvar in nezamenljivo "italijanska", če veš, kaj mislim. Ker se trenutno maestro Argento jajca z Draculo v 3D, je tole dober približek "stari šoli".

    OdgovoriIzbriši
  5. Točno, res je bila debata o tem filmu, in tudi nanj sem pozabil, ampak bom to popravil. Če je zanimiv, kakor praviš, bom vsekakor poročal. :)

    OdgovoriIzbriši