9. jul. 2012

Kill List (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

O skrajno čudaškem, nekonvencionalno grozljivem indie trilerju britanskega režiserja Bena Wheatleyja in (so)scenaristke ter soproge Amy Jump (zakonca sta doma v Brightonu) je že pred časom pisal kolega Goodfella in me pravzaprav spodbudil k ogledu. Večina vseh, ki so videli odmevni film, se strinja vsaj v dvojem: (1) po vsej verjetnosti vam bo bodisi všeč — ali pa sploh ne (posebej zaradi zloglasno nedorečenega, strašljivega končnega twista); ter (2) skoraj nemogoče je o zgodbi povedati karkoli vsebinskega, ne da bi obenem vsaj deloma izdali razplet. Zatorej pozor: (1) osebno me je (po krajši post-festum kontemplaciji) film nepričakovano, a neizpodbitno navdušil in ga morem mirno priporočiti (vsaj) ljubiteljem žanra; ter (2) v namenoma zakritem nadaljevanju tega zapisa sledi neizogibni  SPOILER , zato naj vsakdo presodi, ali bo bral naprej ali pa si bo pred tem film ogledal. Vsekakor svetujem slednje.



Prijatelja Gal (Michael Smiley) in Jay (Neil Maskell) sta sicer videti kot tragikomični mike-leighovski figuri iz sodobne angleške suburbije, a sta v resnici nekdanja pripadnika britanskega kontingenta v Iraku — v navidez nerodnih čevljih civilistov pa občasno delata kot plačanca pri naročenih umorih. (V čemer me prav zato bistveno bolj prepričata od klišejskih slaboritnikov v podobi steroidnega Jasona Stathama, kar je prvi od mnogih plusov tega filma.) Jay ima sina in je poročen z brhko, temperamentno blondinko Shel (MyAnna Buring), prav tako nekdanjo vojakinjo (pripadnico švedskih mirovnih enot), ki mu pač ne ostaja dolžna pri njegovih nepričakovanih izbruhih besa med družinskimi prepiri; nerazumna potlačena nasilnost je tisto, kar najbolj tare Jaya in je tudi v preteklosti že ogrozilo njegove misije — nazadnje pri nalogi v Kijevu pred osmimi meseci, ki se je zaradi njegove nepremišljenosti grozovito sfižila in mu pustila globoke čustvene brazgotine. Položnice je pak vseeno treba plačevati in honorar iz tiste ponesrečene čistilne odprave je že zdavnaj usahnil, zato se kljub prvotnemu odporu Jay slednjič odloči (k čemur vsekakor pripomore čedalje bolj frustrirana Shel), da bo z vojnim tovarišem Galom (kljub grobemu videzu Petra Stormara nadvse umirjenem in prijaznem možakarju; ne upoštevajoč dejstva, da je hladnokrven ubijalec) sprejel novo, očitno precej dobičkonosno morilsko nalogo. Na seznamu za odstrel so tri imena, papirnati svežnji gotovine ju že čakajo in delodajalci — kolikor že dajejo zoprn vtis pokvarjenih sluzastih starcev, — niso tiste sorte, ki bi jo kdo želel razočarati ali samovoljno preklicati že dogovorjen posel.

Da ne gre za premočrten multižanrski eksperiment, temveč bolj za zavito surrealističen lynchevski okultni mind-fuck misterij, dajejo slutiti navidez nepomembni dogodki že od samega začetka: Galovo novo dekle Fiona (Emma Fryer), ki jo dobrovoljni šaljivec pripelje na večerjo k Jayu in Shel, v kopalnici na zadnjo stran ogledala skrivaj vreže nekakšno čarovniško znamenje; ob sprejetju naročenega umora njun skrivnostni delodajalec hipoma zareže v svojo in v Jayevo dlan, v znak nekakšne krvne zaveze (Jayu se pozneje ta rana nikakor noče zaceliti); in prva od treh neznancev na seznamu, "duhovnik" in "knjižničar", z nesmiselno vdanim olajšanjem sprejmeta lastno smrt — še več, v kriptičnem dialogu se počaščeno vnaprej zahvalita za izvršeno dejanje: "Thank you." Pri slednjem oba hitmana za nameček slučajno odkrijeta računalniško zbirko skrajno izprijene pornografije in besni Jay se v vnovičnem afektu (kljub svarilu prijatelja, da gre vendar samo za posel in naj se raje drži navodil) odloči samoiniciativno kaznovati tudi naročnika oz. snemalca gnusnih posnetkov. Bodisi da je to neupoštevanje ukazov odločilno, ali pa je razboriti Jay zapečatil svojo usodo že v Kijevu (kjer do konca ni jasno, kaj konkretno se je zgodilo), bo za oba sodelavca pomemben prav zadnji, tretji del naloge — o čemer priča stopnjujoče paranoični strah vseh vpletenih (Shel seveda ve, s čim njen mož preživlja družino, in ga pri tem tudi sama podpira) ter nekatera zlovešča opozorila (na verandi ritualno obešena mačka) skrivnostnih opazovalcev.

Če je prva tretjina filma videti kot družinska socialna drama in druga tretjina kot hladnokrvno rutinsko, iz kadra v kader dramaturško nepredvidljivo izpolnjevanje naročenih umorov, potem se v zadnji tretjini (v maniri "nič ni, kakor je videti") film prevesi v čisto bizarnost in strašljivo mešanico žanrskih klasik kot The Wicker Man (1973), Eyes Wide Shut (1999) ter The Ninth Gate (1999) — Jay se slednjič prepriča, da se je kot izbranec (in rabelj) znašel v vlogi žrtve in grešnega kozla nekakšnega ezoteričnega kulta zlodejevih častilcev, ki prakticirajo človeško žrtvovanje in bodo od njega zahtevali ultimativno eksekucijo. Na tej točki v očeh marsikoga film pogrne po vzročno pomenski in logični plati; čeprav je gledalcu jasno, kaj natanko se zgodi (in si vsaj približno dosledno zna tudi razložiti, kako je do tega prišlo), se začudeno sprašuje predvsem: zakaj?

Tukaj se zdaj začne čista špekulacija in še enkrat opozarjam na dodatni  SPOILER ; ne morem pojasniti lastne interpretacije, ne da bi konkretno govoril o dogajanju in likih.

Skratka: v moreče sprevrženem epilogu Jay nehote ubije lastno ženo in sina, pod grožnjo ugrabiteljev siloma skupaj zakrinkana v nekakšnega grotesknega "grbavca", s katerim se je prisiljen spopasti v boju z nožem. Še pred tem v obupanem podzemnem delu morilske strelske misije izkaže poslednje usmiljenje in s pištolo sočutno usmrti usodno ranjenega prijatelja Gala, ta pa se mu pred smrtjo za to zahvali na podoben način kot žrtve s seznama na njuni misiji: "Thank you." Upoštevajoč še namig "knjižničarja" (ki ga pred smrtjo zaupljivo vpraša, ali se Gal sploh zaveda, kdo je on) to ironično nakazuje na Jayev status nekakšnega izbranca elitističnega kulta (ki ga za sklepno dejanje počasti z aplavzom) oz. daje slutiti, da gre pri vsej stvari nemara za nekakšen ultimativni pristopni akt ali obred iniciacije — potem ko so v Jayevem postopnem pogrezanju v noro, nemoralno brezkompromisnost (očitno jim je prav to tudi sam potrdil v Kijevu) zaslutili ustreznega novega kandidata za eklektično skupino častilcev zla. (Kdor je zmožen tako skrajnih dejanj, si torej prisluži članstvo; ali pa celo predstavlja pretendenta za poseben, ožji krog eksekutorjev znotraj čarovniške kaste.) Lastnoročno je ubil najboljšega (ter edinega) prijatelja in lastno družino; kaj lahko potemtakem sploh še izgubi? (Njegova žena NI pripadnica kulta; njen poslednji boleči nasmeh, ko v svojem ubijalcu prepozna moža, je kvečjemu ironičen.) Kot kakšen mitološki Keyser Söze je tako dokazal privrženost etiki odmika od človeških privzgojenih moralnih standardov in se odvezal vsakršnih čustvenih vezi s tuzemskim življenjem; podal se je naravnost v deveti krog osebnega dantejevskega pekla (tam ždijo izdajalci boga in morilci lastne krvi kot svetopisemski Kajn, ki je ubil brata). Na družbenokritično sporočilnost je nazadnje mogoče gledati tudi v širši psihosocialni perspektivi: z vdajanjem najnižjim instinktivnim gonom in nasilno neodgovorni (samo)uničevalnosti je Jay simbolno (in dobesedno) "ubil" svojo družino in najbližje. V tovrstni prispodobi je v mračnih kanalizacijskih tunelih strelskega spopada s hordo brezumnih pripadnikov kulta moč videti protagonistov zmedeni potop v razumsko neprištevnost in njegovo blodenje po labirintu (zavoljo lastnega preteklega nasilja) nepovratno motenega uma.

Seveda pa se lahko totalno motim in sem poanto zgodbe zgrešil na celi črti. Z zanimanjem bom prebral morebitne drugačne interpretacije in mnenja komentatorjev, ki film poznajo.



Film odlikuje temačno, lepljivo izprijeno vzdušje; moteče disonančna glasbena podlaga na nekaterih dramaturško namenoma neskladnih mestih (podobno kot v groteskah Wesa Cravena, kjer zvočna kulisa in dogajanje nekako ne sodita v isti kontekst), ki odraža nelagodje in poudarja skrivnostnost; odlično tempiran časovni okvir z naraščajoče preganjavično atmosfero; stvarni prikaz nadvse avtentičnih, otipljivih in poistovetljivih likov; predvsem pa odlična igralska predstava, ki kljub gnusno protislovnim dejanjem protagonistov vzbuja simpatetičnost in solidarnost (za junake navijamo kljub njihovi moralni vprašljivosti, posebej po tistem, ko se v vlogi veliko bolj srhljivih antagonistov pokažejo "naročniki" posla) in kjer se v verodostojni interakciji izkaže vsa glumaška zasedba. Naj filmu prilepim negativni predznak in mu zmanjšam celokupno vrednost samo zato, ker nisem docela razumel (oz. si pravilno razložil) nekaterih vzročnih povezav in sosledja pomenov v epilogu? Kljub odprtim vprašanjem (ali pa prav zaradi njih) film naravnost sili k razmisleku in se s sklepnim delom (oz. z motivom "pogubljenja duše" v ultimativnem žrtvovanju, kot satirično svarilo ob prikladnem zatiskanju oči pred spiralo nasilja in njenimi posledicami v sodobni družbi) posrečeno poklanja značilnim arhetipskim motivom žanrskih mojstrovin B-produkcije iz 70. in 80. let. Wheatleyjev projekt se mi zdi vse pozornosti vreden predstavnik neodvisne (britanske) kinematografije in ga brez slabe vesti polagam na srce navdušencev te zvrsti. Bodisi da jim bo nazadnje všeč ali pa ne, bodo težko ostali povsem ravnodušni; takega filma zanesljivo že nekaj časa niso videli.

8 komentarjev:

  1. en neverjetno bizaren film ...

    gledati sem ga moral 2x, ker sem se prvič spravil zelo pozno poleg in sem po kakšnih 20 minutah zadremal


    pač bizarno :D

    OdgovoriIzbriši
  2. Če izhajamo iz namiga knjižničarja, potem res sklepamo, da vsi člani združenja imajo idejo o tem, kdo Jay pravzaprav je. Zame je tukaj bolj bistvenega pomena vprašanje, ali se tudi sam Jay zaveda kdo je. Če po tej poti hodi samovoljno, potem vse čaranje (Fiona-ogledalo) nima pomena, spodbuda je nepotrebna. Če je Jay že v Kijevu stopil na temno stran, potem je njegovo zgražanje nad, domnevam pedofilijo (hudodelstva nam režiser ne pokaže), nelogično.
    Če pa gremo iz izhodišča, da Jay ne ve, kdo je, potem bi veliko boljši zaključek bilo nekakšno pogrezanje v norost, postopno obračanje proti temi, kakor poklon Wicker Manu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, odprtih vprašanj je še nekaj. Njegov začudeno šokirani pogled na koncu: mogoče izraz skrajnega presenečenja ali pa olajšanega sprejetja? Jaz se sicer bolj nagibam k temu, da on šele na koncu ugotovi, kako in kaj (če sploh) -- zakaj bi sicer bil tako presenečen nad zarezanjem v dlan ali ob knjižničarjevem komentarju. Tisto čarovniško znamenje je res še najbolj čudaška zadeva, vsaj toliko kot obešena mačka: bolj svarilo ali nekakšen okulten znak pripadnosti, kot napotek in usmeritev za Jaya? Sem pa tudi že zasledil interpretacije v smislu, da je "vse samo v njegovi glavi" (oz. nekakšne blodnje ali sanje) vsaj od trenutka "wake up!" (mislim, da ga vsaj enkrat zbudi sin).

    OdgovoriIzbriši
  4. V podobnih primerih se vedno pojavljajo interpretacije tipa - vse je v glavi. Več kot pol leta po ogledu, je nekaj detajlov že izpuhtelo, a dejstvo, da film še vedno imam v kar živem spominu, priča o njegovi kakovosti. Če bi ga danes ocenjeval, bi mu verjetno malenkostno zvišal oceno, oziroma bi ocena bila podobna tvoji.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tale izdelek mi je lani povsem ušel, ampak si tako fino zastavil prvi odstavek, da se človek preprosto ne more upreti in film takoj zvsti na seznam 'mustsee' filmov :D

    OdgovoriIzbriši
  6. Nikakršen presežek za moje pojme, vsekakor pa zelo zanimiv in izviren film vreden ogleda. Je pa ta britanska angleščina neverjetno nemogoča...

    OdgovoriIzbriši
  7. Nemogoča? :D Ali ni prav to tista edina prava angleščina?

    OdgovoriIzbriši
  8. Vseeno ni šlo brez podnapisov več kot nekaj minut :)

    OdgovoriIzbriši