13. avg. 2011

Silent Hill (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Med pomembne mejnike in železne klasike tretjeosebnih preživetvenih grozljivk sodijo vsaj tri računalniške igre — ki so, zanimivo, vse doživele filmsko uprizoritev. (Žal ne ravno najboljšo.) Na osnovi legendarnega dedka tega žanra Alone in the Dark je zloglasni zeljejedi režiser Uwe Boll leta 2005 izdelal istoimenski zaudarjajoč kupček kljunaševih izločkov (tako slab film, da je že zanimiv), po kultni Capcomovi franšizi Resident Evil je Paul W. S. Anderson že tri leta pred tem posnel razmeroma solidno (vsaj prvi del) akcijsko sci-fi zombi-pobijavščino (in spoznal svojo prihodnjo soprogo Milo, srečni pankrt), po prelomni Konamijevi srhljivki Silent Hill pa je nazadnje nastal še tukaj priobčeni umotvor — ki bi ga kakovostno in tematsko mogli umestiti nekako med prva dva; no ja, nemara vseeno bližje drugemu kakor prvemu.



Igričarska franšiza Silent Hill (razvita za igralno konzolo PlayStation) je bila v marsičem revolucionarna; tudi vsebinsko, saj bolj kot spretnostno-strelsko pogibel zombakljev v resničnem in obširnem 3D okolju, iskanje ključnih predmetov, odpiranje skrivnih vrat in pretikanje stikal prinaša kožo ježeče vzdušje psihološkega strahu pred neznanim in nadnaravnim (z različnimi konci). V osnovi gre za urbano legendo o zakletem ameriškem premogovniškem mestecu duhov, kjer se je bila pred časom pripetila nedoumljiva tragedija, povezana s fanatičnim verskim kultom in obsedeno čarovniško gonjo zoper nekatere prebivalce. Zgodba spremlja glavnega protagonista, ki išče izgubljeno pastorko, igralca/gledalca prestavljajoč skozi različne časovne plasti in vzporedne resničnosti — v katerih se postopoma sestavlja mozaik grozljive resnice o žrtvovani deklici, katere um je iz neznosne bolečine transcendiral v maščevalno nadčutno prezenco, manifestirajoč nekatere bizarne morilske prikazni (najbolj razvpit je Piramidoglavec, freudovsko utelešenje krivde protagonista, ki se nezavedno želi kaznovati). Njen potlačeni bes in posledično odštevanje življenj bo umirilo le razkritje resnice in kazen za krivce med religiozno zaslepljenimi fanatiki.



Istoimenski film francoskega režiserja in igričarskega navdušenca Christopha Gansa odlično poustvari vzdušje neotipljive groze, ki se v neskončni megli in sneženju belega pepela (neogibna je literarna asociacija na alegoričnost Melvillovega Moby-Dicka in epilog Poejevega Arthurja Gordona Pyma) ovija okrog osrednjih junakov: Rose Da Silva (Radha Mitchell), ki v zapuščenem mestecu išče izgubljeno hčer Sharon (Jodelle Ferland), krajevne policistke Cybil Bennett (Laurie Holden) in čudaških prebivalcev/duhov strašljivega kraja. Res škoda, da priredba scenarista Rogerja Avaryja na celi črti klecne, kar zadeva pripovedno nit, dramaturško doslednost in sporočilno skladnost. Po eni strani se ne podreja komercialni logiki širšemu občinstvu všečnega mainstreama in se poklanja ljubiteljem franšize z motivi, ki nezgrešljivo spominjajo na veličastne trenutke igralne izkušnje, po drugi pa so v zgodbo vpleteni siloma naključno ter zunaj konteksta osrednje fabule. Slednja bi z nekoliko drugačno predelavo lahko bila ganljiva prispodoba o indoktriniranem črednem nagonu, pravičnosti do psihosocialno prikrajšanih in nesmrtnosti materinske ljubezni, podobna drami sličnega japonskega trilerja Honogurai mizu no soko kara (2002) oz. njegovega ameriškega rimejka Dark Water (2005) z Jenny C. (rižojedci imajo očitno mnoge travme, povezane z razpadom tradicionalne družine), a s številnimi slepimi ulicami in nerazumljivim subtekstom ostaja na ravni eklektične fantazmagorije in nadrealističnega eksperimenta. Dasiravno mu gre tehnično in vizualno — ter celo igralsko (obrobni Sean Bean je sicer zanemarljiv, a je zato Laurie v uniformi jami mami varuhinja reda) — težko karkoli bistvenega očitati, ga celostno ne morem priporočiti komurkoli drugemu razen najbolj zagrizenim privržencem tihogričnate franšize in žanra nasploh.

4 komentarji:

  1. Februarja sem na Fb zapisal sledeče:

    Lahko verski fanatizem ustavi zlo? Ne, lahko ga samo ustvari. Tole nam sporoča tale precej dolg filjmček in resnici na ljubo ne boste zamudili veliko, če ga boste spustili (no, ljubitelji grozljivk boste morda celo prišli na svoj račun). No, za tiste, ki ste ga imeli priliko videti pa imam vprašanje glede konca, ki ga sam pri najboljši volji nisem razumel (zaspanost in to). Vnaprej hvala.

    In vprašanje še vedno velja

    OdgovoriIzbriši
  2. -SPOILER-
    Marsikaj v filmu je glede na (že tako kompleksno in večplastno) zgodbo iz igre okrnjeno, okrajšano, poenostavljeno in spremenjeno. Konec nam sporoča, da se mati in hči pravzaprav nikoli nista vrnili iz alternativne resničnosti oz. sveta mrtvih, ampak sta za vedno ostali tam, skupaj. Torej je bila edina možnost za rešitev njuno žrtvovanje. (Zelo podoben konec je pri srhljivki Dark Water.)

    OdgovoriIzbriši
  3. Hvala, zlat si, hehe :) Jaz filjma nisem gledal v celoti, najprej sem zamudil petnajst ali še več minut začetka, nato sem gledal ful površno nekje do polovice in nato poskušal slediti zgodbi do konca ter si jo interpretiral kot sem si jo interpretiral (nisem recimo vedel, da je narejena po video igrici). Morda bi ga moral dati še enkrat skozi, ampak tako zelo dober, da bom to res storil pa najbrž tudi ni...

    OdgovoriIzbriši
  4. Ta film izgleda tudi abnormalno dober. Skočim na partis si ga porbat, izgleda mamljiv, dosti.

    OdgovoriIzbriši