19. jun. 2011

Sucker Punch (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

You can deny angels exist, convince ourselves they can't be real. But they show up anyway, at strange places and at strange times. They can speak through any character we can imagine. They'll shout through demons if they have to. Daring us, challenging us to fight.



Brez zamere, ampak kljub moji (nekdanji) geekovski zasvojenosti mi igre tipa Doom, Quake in Unreal niso nikoli kaj prida ustrezale. Saj sem se slinil nad čedalje zmogljivejšo mečino in grafičnimi očesnimi bombončki (ki so, ironično, narekovali paralelni razvoj računalniške trdine) — a ko se je prvotno navdušenje nad zunanjo podobo poleglo, (mi) je ostal le huronski dolgčas. Golo brezmožgansko nažiganje proti vse močnejšim sovragom, kakšna premočrtna nalogica za manj inteligentne drugošolce (recimo nabiranje predmetov in ključev za dostop do višjih ravni igre) in to je to. Kakšen deževen dan nezahtevnega kratkočasja, potem pa *zeh* za popizdit. Nekoliko večjo zabavo so (mi) prinašali večigralski načini, kjer je bila zlasti zanimiva interakcija s soigralci in drugačna percepcija nasprotnikov iz mesa in krvi. No, pozneje so prišli (meni) neprimerno ljubši in kompleksnejši Halo, Metal Gear Solid ter Call of Duty, a tisto pravo (me) je čakalo šele pri briljantnih franšizah Half Life ter Deus Ex. Danes ju štejem za vrhunec neke smeri znotraj igričarske panoge, ki jo vsebinsko in konceptualno (po mojem skromnem mnenju) ni prekosil še nihče; zahtevata razmišljanje, taktiko, potrpežljivost in spretnost — ter nudita nepopisno privlačno nelinearno raziskovanje osupljivih fantazijskih svetov in fascinantno razdelano zakulisno zgodbo z otipljivimi liki, ki se je ne bi sramovale niti največje cineastične mojstrovine. Ampak, ali se morem zato zmrdovati nad onimi, ki so raje preizkušali učinkovitost vseh vrst orožij in se radostno mojstrili v bliskovitih streljaških umotvorih? Najbrž ne — vsakomur svoje, a ne? Zato pa imamo igre različnih žanrov. In navsezadnje gre povedati še tole: kar ti je nekoč sedlo, ti čez nekaj časa pač ne zadošča več. We're not getting any younger, mates.



To priznavajoč, moram torej ugotoviti, da mi Snyderjev Prikriti udarec ni najbolj sedel. Tudi sicer so mnenja (med občinstvom in kritiki) o njem sila deljena in povečini zasedajo obe skrajnosti na lestvici všečnosti. Film je do tega trenutka prislužil približno toliko, kolikor je stal; vsebinske analize in kresanje vtisov o njem pa še vedno potekajo. Vsekakor gre za enega tistih umotvorov, kjer vnaprejšnja priprava (in tozadevno znižanje meril ter brzdanje visokih pričakovanj) bržčas ne bo odveč.

Zacka Snyderja poznamo in o njem ne kaže izgubljati besed. Po prvencu (rimejku Romerovega kulta) Dawn of the Dead (2004) je navdušil s stripovsko stiliziranima borilno-akcijskima alter-fantazmagorijama 300 (2006) in Watchmen (2009), čez čas še s pravljičnim epom Legend of the Guardians: The Owls of Ga'Hoole (2010). Pri njem je, jasno, v ospredju vizualizacija in fotografija, kjer je nekatere vidike digitalne post-produkcije popeljal na višje cineastične ravni in gledalstvu ponudil malone novo umetniško formo tega medija: neo-gotsko mešanico animiranega stripa in računalniške igre. S tem v mislih so morebitna pričakovanja o zgodbovnih in dramaturških poudarkih nemara res nekolikanj pretirana, a vseeno: osebno od celovečerca kljub vsemu pričakujem (tudi) filmsko pripoved, ne (zgolj) očesu in uhljem všečnega videospota z razgaljenimi deklinami, vihteč katane in brzostrelke, ter animejskih figur brez kakršnekoli karakterizacije, značajske globine in čustvenega naboja.



Saj ne, da ni moč razumeti, kaj je Snyder želel sporočiti (tako vsaj menim): z zgodbo o fantazijah v umobolnici institucionalizirane Baby Doll (Emily Browning) — s katerimi podobno kot deklica Ofelia v sijajnem Del Torovem Panovem labirintu (2006) od grozot resničnosti beži v namišljeni svet, ki ga nadzoruje sama in kjer ima otipljivejšo identiteto — režiser subverzivno opozarja na nasilno fetišizacijo in seksualno instrumentalizacijo ženskih likov; njegove brezimne protagonistke so "prostitutke" in plesalke po sili, nemočni objekti moških želja in volje, ki svojim gospodarjem v zabavo po kill-billovsko sekljajo fantazijske zveri in v paralelnih retro-steam-punkovskih pokrajinah rešetajo nacistične kiber-zombije. "Izhod" si morajo priboriti same: z diverzijami za odvračanje pozornosti (med "plesnimi" točkami, morda analogijo nezavednega zanikanja zlorab deklet s strani osebja umobolnice), orožjem in neomajnostjo, tudi za ceno žrtev med sotrpinkami. (Ali pa so slednje le vidiki alter-ega in vzporedne osebnosti glavne junakinje?) Pristna feminizacija ali (še bolj) šovinistično cinična ironija?

Od tod je le korak do umišljanja, da je akcijska junakinja, ki se z ostalimi 'pacientkami' zaganja v tuje svetove, v katerih multistopenjsko razbija demonične samuraje, kvazinacistične zombije, srednjeveške zmaje in genocidne vesoljske androide, da bi prišla do ključev, ki naj bi odklepali vrata realnosti. Vprašanje, kaj je tu realnost, je neizogibno, toda Snyder nas potopi v tako hiperaktivni vrtinec kinetičnosti, vizualne lucidnosti, popkulturnih fantazij, videoigric, cyberpunka, animeja in tarantinovskega kulizma, da se vprašanje, kaj je realnost, prelevi v vprašanje: kaj ostane od realnosti, če ji amputiraš norost, seks in popkulturo, potemtakem tisto, kar jo dela znosno? —Marcel Štefančič


Kot že na začetku rečeno: vsakomur svoje. Režiserjev aktivistično subverzivni pop(art)kulturni statement in kreacija freudovskih vizualnih univerzumov (kar je odlično uspelo Nolanu s tehnično bravuro Inception) sama po sebi (meni) žal ne zadoščata; želim si (tudi) zabavno, gledljivo, sporočilno zanimivo, s smiselno fabulo in poistovetljivimi liki podloženo pripoved, ki zahteva miselno interakcijo in sproža mnoštvo cineastičnih prispodob. Tukaj pa ugotavljam, da Snyder ni ponudil ničesar, česar nismo (veliko bolj utemeljeno, predvsem pa zabavno) bili deležni že v mnogih Tarantinovih umotvorih, začenši z njegovo kultno mojstrovino Kill Bill (2003, 2004). Ampak nočem in ne smem postavljati docela subjektivnih norm, domišljajoč si, da je moje mnenje kakorkoli zveličavno. Zato me zelo zanima, kaj si o filmu Sucker Punch mislite vsi, ki ste si ga ogledali (ali si ga še boste). Komentarji zaželjeni.

Who honors those we love for the very life we live? Who sends monsters to kill us. And at the same time, things that will never die. Who teaches us whats real, and how to laugh at lies. Who decides why we live, and what we'll die to defend. Who trains us, and who holds the key to set us free. It's you. You have all the weapons you need. Now fight!

10 komentarjev:

  1. Predvidevam torej, da ne boš pogledal še extended cut? Dodatnega materiala 20 minut ali koliko, nič ne mika? :)

    Štefančič je z vprašanjem na koncu zadel en bolj štrleč žebelj na glavo, se mi zdi, vsaj nekako tako sem jaz videl ta film, kot da je Zack Snyder hotel ves kolosejski Hollywood skoncentrirati v ta film, dati notri vse, kar imajo ljudje radi, z nenapornimi dialogi vred.

    Kolikor sem sam na koncu ostal zaprtih ust, pa moram priznati, da me je uvodna sekvenca zrajcala. Nekaj podobnega kot pri Watchmenih, a ni, nastavek zgodbe v enem takem zdizajniranem, udarnem glasbenem videu -- in tukaj v eni kader sekvenci? Se zdajle ne morem točno spomniti, je kakšen (očiten) rez vmes?

    OdgovoriIzbriši
  2. Če misliš tisto z očetom in mlajšo sestro, je zagotovo več kot en rez, ni v enem samem kadru. Ali kaj? Mogoče samo res prvi kader, ko se odgrinjajo zavese na odru?

    Me je pa, ne vem zakaj, spomnilo na erotično-poetični uvod v Von Trierjevemu Antikristu. ;P

    OdgovoriIzbriši
  3. p.s. Uvodna sekvenca v Watchmene pa je res osupljivo fantastična, nekaj najboljšega iz Snyderjevega repertoarja nasploh. In ne samo vizualno.

    OdgovoriIzbriši
  4. http://www.filmonair.com/video/sucker-punch-intro-sweet-dreams

    Jasno, da ni en kader. He, he, pošteno narezano. Pa v resnici sem mislil samo tisti del, kjer se sooči z očimom, pobegne skozi okno, se prikaže za njegovim hrbtom ... Ima pa res dober tek tale uvod, a nima. Mi je šel že malo iz spomina, že lep čas, eni gremo vseeno še kaj pogledat v kino. :D

    Vizualno najbrž ne, ampak zgodbeno pa je tale uvod po moje boljši kot Watchmenov. V klasičnem smislu vsaj. Tisto je bolj nek repertoar vtisov, kolaž. Šola stila brez dvoma.

    OdgovoriIzbriši
  5. http://www.youtube.com/watch?v=nSG-6xc-T4U

    Kako hitro je vse to na ogled. (Mislim, ni ravno včeraj prišel rip na splet?)

    FTW: kapljice v igri površinske napetosti izrišejo naslov na oknu drvečega avtomobila

    OdgovoriIzbriši
  6. Nak, originalni Dylan mi je boljši od prirejenih Eurythmicsov. :D Se pa strinjam, uvodi so Snyderjeva dobra plat. Škoda, da je šlo pri Sucker Punchu po tistem (vsaj po moje) samo še navzdol. No ja, prvi fajt je zanimiv. Ostalo pa vedno večja redundanca in zasičenost z vizualnimi informacijami. Preveč vsega.

    OdgovoriIzbriši
  7. Drugačna sta, no. Tisti v Watchmenih je res impresiven. Vzamem nazaj. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Ampak pri drugem ogledu res opaziš marsikaj. Npr. uvodni komad Sweet Dreams (pomenljivo nanašajoč se na nadaljevanje zgodbe) - btw komad prepeva kar glavna igralka Emily Browning (kudos!) - ko Baby Doll odpeljejo v umobolnico "LENNOX HOUSE for the mentally insane" - Lennox > Annie Lennox ? Svašta. :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Evo, končno videl. Vizualna bomba.
    Razmišljam, če je med ogledom bilo veliko takih, ki so se igrali z daljincem in pogledovali proti tipki STOP. Verjetno ne.
    Drži, da po prvi nalogi tiste ki sledijo niso več tako užitne.
    Pomanjkanje vsebine je moteče in res ne oporekam temu, da človek dobi občutek, da gleda dolgometražni videospot. A vseeno zelo dober video spot.
    Pomembno je, da so oči zadovoljne, bi rekel Snyder ;)
    Na tvojo oceno pribijem (vsaj) dve piki ...

    OdgovoriIzbriši
  10. Pri meni žal oči niso zadovoljne, če ostanejo možgani lačni. Zgodba se mi zdi pomembn(ejš)a - 300, scenarij po stripu: bomba - Watchmen, scenarij po stripu: odlično - Legend of the Guardians, scenarij po knjigi: zelo dobro - Sucker Punch, prvi samostojni Snyderjev scenarij: flop. Kot pripovedovalec ni ravno največji genij.

    OdgovoriIzbriši