14. mar. 2011

U.S. Marshals (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Bah. Nadaljevanje oz. spin-off derivat slovite kriminalne akcijade Begunec (ne razumem, zakaj slovenski naslov ni "Ubežnik" ☹) je nemara še najbolj posrečen režijski projekt Stuarta Bairda (Executive Decision) — a to še ne pomeni, da je kakšen poseben presežek. Če si dober montažer, to še ni zagotovilo, da boš vizionarski režiser. (Obraten primer ima po mojem več možnosti.)
U.S. Marshals je torej Begunec v močvirju, v domu upokojencev in na pokopališču (na nekem nagrobniku piše Urbanek), kjer se odvije večji del filma. —Iztok



"Nadaljevanje" mu (neuradno) rečejo zato, ker se v njem vnovič pojavi šerifski veteran Sam Gerard (Tommy Lee Jones) s svojo izkušeno ekipo (Joe Pantoliano, Daniel Roebuck, Tom Wood), ki je tokrat za petami pobeglemu osumljencu Marku Robertsu (Wesley Snipes). Ta se je bil zapletel v nečedne posle z dvojnimi agenti in vohuni pri OZN, ki so menda prodajali zaupne državne podatke Kitajcem; zdaj pa si mora izboriti dovolj prednosti pred Gerardom in njegovimi šerifi, da bo lahko dokazal svojo nedolžnost. Torej docela enak recept kot prejšnjič — le da je bil dr. Richard Kimble (Harrison Ford) za odtenek bolj poistovetljiv lik; ljudski junak po sili razmer, ki se je skušal oprati suma za umor žene z veliko požrtovalnostjo, iznajdljivostjo, čutom za improvizacijo in odločenostjo — razmeroma realistično se je prelevil v McGyverja in ob naraščajoče ostrem pregonu nazadnje poskrbel za zasuk pravice sebi v prid. V resnici je bil osrednji protagonist zgodbe on in ne Tommy Lee (ki je kljub temu za tisto vlogo prejel zlati kipec).
Da je režiser Baird montiral tudi Demolition Mana, kjer je bil poleg Stallonea glavni tudi Wesley Snipes, ne preseneča, da Robert Downey dviga kvaliteto kot agent John Royce, ki skrbno nadzoruje Gerardove akcije in se večkrat še sam vključi vanje, pa je seveda več kot razumljivo. Plus sekevnca, ki zasenči celo Fordov spektakularen skok v globino, saj se Snipes požene s strehe na vrv škripca in se kot Tarzan zagunga na streho postaje, kjer začne teči kot strela in se za konec vrže še na drveči vlak. —Iztok



Baird skuša oportunistično unovčiti glumaško slavo slednjega ter (v scenariju Roya Hugginsa in Johna Poguea) zgraditi nadaljevanje zgodbe okrog slaboritnega Gerarda, njegovih dilem in preizkušenj (med akcijo izgubi enega od mož); ob bok mu postavi še Roberta Downeyja Jr. v eni njegovih bolj zgrešenih in plitvih vlog, za Snipesovo družico podobno nesmiselno določi nesramno neizkoriščeno Irène Jacob (La double vie de Véronique, Trois couleurs: Rouge) in potem na vse viže nateguje že tako razvlečeno in mlačno zgodbo s stereotipno dramaturško formo, da nazadnje dobimo še eno prazno akcijado o lovu na ubežnika: nobene občutene simpatetičnosti, za filmske like nam povečini dol visi, romanca med Veslijem in njegovo Marico premore privlačni naboj zasušene paštete Gavrilović, končni obračun z že zdavnaj jasnim zlikovcem pa je približno tako napet kot filmi Adama Sandlerja. Kaj torej ostane? Nekaj dobrih akcijskih prizorov in spektakularnih vratolomij, v katere so filmarji očitno vložili večino energije in sredstev.

Ne docela ponesrečen film, vsekakor pa daleč od česa posebnega. Dasiravno je bil deležen solidnega cingljanja blagajn, ga je večina kritikov (in celo velik del občinstva) bolj ali manj popljuvala.

1 komentar:

  1. Eh, beden film. Sicer sem ga gledal pred mnogimi, mnogimi leti, pa se spomnim, da mi je bil že tedaj bolj ali manj mimo, hehe, kako bi šele danes gledal nanj O_o

    OdgovoriIzbriši