26. mar. 2011

Shoot 'Em Up (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Drugega ogleda (op.: večino filmov, opisanih na tem blogu, sem videl več kot enkrat) sem se lotil z dobrohotno prizanesljivostjo in celo odkrito željo, da bi mi bil (bolj) všeč. (Ne bom se sprenevedal: predvsem zato, ker sodijo Clive Owen, Paul Giamatti in Monica Bellucci med moje omiljene igralce in jim nadvse težko prisodim pretirano kritično oznako.) Pa mu kljub temu ni uspelo. (Bom raje ostal pri dveh ogledih, sicer se bojim, da ga bom celo zasovražil.)

Nepretencioznost mi je pri sedmi umetnosti načeloma všeč — in Postreli jih! (že z naslovom) od prve do zadnje minute oznanja kričeče očitno dejstvo, da gre za samoironično, multireferenčno in ultrakinetično hardboiled streljaško eksploitacijo. Nič nimam proti tovrstni kinematografiji, prav nasprotno — sicer bi prezirljivo zamahnil tudi nad Tarantinom, Rodriguezom, Ritchiejem, da o Woojevih in drugih hongkongških pretepaško-balističnih karafekah (ki jih je preveč, da bi jih sploh začel naštevati) niti ne govorim.



Tudi razumem, da gre za (samo)parodično akcijado, takorekoč čisto zajebancijo, metafilmski stripovsko-animejski derivat s satirično ostjo, zavito v nekonvencionalno vizualno in dramaturško formo. Prav res, kvazibondijade tipa xXx (2002) z Vinom ali odlični True Lies (1994) z Ah-noldom me iskreno zabavajo, ob neonoirovskih groteskah à la Kiss Kiss Bang Bang (2005) ali Smokin' Aces (2006) uživam, Kounenov splatterpunkovski eksces Dobermann (1997) mi je bil takisto povšeči, dočim Millerjev stripovski Sin City (2005) osebno štejem celo za enega najboljših filmskih dosežkov vseh časov in nasploh. A vsi našteti imajo (po mojem) vendarle neko skupno točko, ki jih povzdiguje nad povprečje ridikulozno nasilnih pirotehničnih ekskurzij: duhovito črnohumoren scenarij (z nekaterimi kultnimi dialogi in enovrstičnicami), zanimivo (celo večplastno) zgodbo in odlično karakterizirane protagoniste. Tukaj pa umotvor režiserja in scenarista Michaela Davisa (po mojem) pogrne. Ker je to njegov zadnji izdelek do današnjega dne, taka ocena nemara tudi pri širši cineastični percepciji zdrži vodo.
Pač film, katerega bistvo je v čim bolj zabavnem in nerealnem streljanju nasprotnikov. In film, ki mu kljub vsem napakam uspe gledalca zabavati od začetka do konca. Tudi zato, ker Clive Owen ves čas gricka korenje. Kot Bugs Bunny, le da zraven še strelja. —Iztok



Film se začne dinamično in obetavno, a ob čedalje bolj enolični izmenjavi svinca in brez posebnega fotografsko-koreografskega presežka, ki ga ne bi videli že kdaj prej (pa tudi pozneje), čedalje bolj razpada v kopico nepovezanih in nezanimivih akrobacij, ki jim je poleg nepoistovetljivosti težko pripisati vsaj element kratkočasnosti. Ne morem drugače, kot da ga odvržem na kup instantnih in hitro pozabljivih šitburgerjev tipa The Expendables (2010) ali The A-Team (2010) v lanskem letu; no ja, morda za spoznanje višje, a ne prav veliko — čeprav se zavedam osupljivo deljenih mnenj in tozadevno tvegam negodovanje marsikoga. Dasiravno je tudi dejstvo, da je film s proračunom 40 milijonov med občinstvom pridelal komaj dobro polovico te vsote, dovolj zgovorno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar