1. feb. 2011

I Spit on Your Grave (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Kultni istoimenski izvirnik iz leta 1978 (sprva naslovljen Day of the Woman) palestinsko-ameriškega scenarista in režiserja judovskega rodu Meira Zarchija je revija TIME uvrstila na seznam "desetih najbolj absurdno brutalnih filmov vseh časov" (drugi so še The Passion of the Christ, 300, Cannibal Holocaust, Kill Bill, The Wild Bunch, Hostel, Batoru rowaiaru, A Clockwork Orange ter Haute tension) in je bil svojčas (pa tudi pozneje) z neposrednim grafičnim prikazom nasilja približno tako kontroverzen kot pred leti Irréversible (2002) ali skoraj kot lansko leto Srpski film (2010). S šokantno šovinistično podobo je meril na sprenevedavo in hinavsko percepcijo nasilja nad ženskami in z zgodbo o grotesknem maščevanju posiljene protagonistke poskrbel za svetopisemsko (oko za oko, zob za zob) čustveno zadoščenje pretresenega občinstva.



Rimejk ne prinaša česa posebej revolucionarnega niti v pomenskem, še manj v psihosocialnem in metaforičnem kontekstu. Mlada pisateljica (Sarah Butler) se umakne v samotno kočo sredi ameriškega zakotja, da bi v miru dokončala roman,  SPOILER  tam pa je kot "razvajena mestna cipa" žrtev okrutno ponižujočega posilstva lokalnih kmetavzarjev (Jeff Branson, Daniel Franzes) s sadističnim mestnim šerifom (Andrew Howard) na čelu. Po travmatični izkušnji, ki jo preživi zgolj po naključju in spletu okoliščin, se odločna ženska čez čas hladnokrvno in grozljivo freudovsko znese nad svojimi mučitelji. Igralski performansi so se mi pravzaprav zdeli dovolj prepričljivi in njihov prikaz brez pretirano predvidljivih kulturno-družbenih stereotipov, a ne dovolj za kakršnokoli pozitivno ali negativno poistovetljivost in iskreno sočutje. Zlasti v epilogu se sprva dovolj avtentična zgodba sesuje v dolgočasno kopico eksploitacijskih klišejev in torture-porn ekscesov — pa še ti niso tako fascinantni in izkrivljeno voajersko radovednost tešeči kot vsaj tisti v Žagi in podobnih žanrskih sorodnikih.

Film prinaša dobro vzdušje in v prvi polovici solidno naraščajočo napetost; vsekakor pa tudi smešno neverjeten rambovski razplet in nezadovoljujoč zaključek. Moj vtis o tem umotvoru ima še največ opraviti z nečim, povezanim z njegovim naslovom — raje si (vnovič) oglejte legendarno maščevalščino Death Wish (1974).

6 komentarjev:

  1. Oprosti grdemu izrazu, samo koji kurac je pa kultni I Spit On Your Grave potreboval rimejk, mi pa tudi ni jasno. Pljunem na brezdušneže, ki se želijo šlepati na račun stare slave.

    OdgovoriIzbriši
  2. No, saj. Imam eno idejo zate: lestvica filmov, kjer je bil rimejk potreben, zaželen, posrečen, celo boljši od izvirnika? Ups, saj res, already done that. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Rimejk? Nujno še enkrat Being John Malkovich, ampak tokrat kot se spodobi: Being Antonio Banderas, ker John Malkovich je plešast in debel in ves čas je doma in jé in gleda televizijo. OK, to počnem tudi jaz, ki sem prav tako zvezda, ampak za razliko od Malkovicha ravno zaradi tega nisem bil nikoli ob pravem času na pravem mestu, tam kjer in ko se sprejemajo tiste slavne plave kuverte, da postaneš res prava eksplodirana zvezda in začnejo tvojo glasbo vrteti tudi izven Polul, česar ne meni ne mojemu bratu kljub ne sporni kvaliteti in vztrajnim, res vztrajnim prošnjam niso dovolili. Ker pač nimava pravih zvez. Povedano drugače, beseda zvezda pride od besed Zveza? + Da. Me prav zanima koliko je plačal Justin Bieber youtube-e, da so ga toliko vrteli.

    Saj vem kaj boste po rekli, da je bolje biti edina in največja zvezda v Polulah kot samo še ena zvezda več v Hollywoodu, da začnejo eksplodirane zvezde jemati mamile in veste kaj, prav imate. Povsod je lepo, doma je najlepše, v Polulah pa in doma in najlepše.

    V glavnem, rimejk, nujno, ker Antonio faking Banderas tudi v resničnem življenju vstane, si zatakne vrtnico med zobe in potem cel dan pleše tango s svojo čudovito Melanie Griffith, ki se stara lepše kot najboljši kozji sir.

    Pa tisto z nadstropji morajo nujno poštimat. Sicer še nisem bil v Ameriki (ampak držite palce, zdaj imam nov šov), vendar sem 150%, da tudi tam ni tako pomanjkanje prostora, da bi imeli vmesna nadstropja (sedmo in pol, daj ne ga srat).

    Zdaj pa nazaj na kavč, še 2 dela in zaključil bom svoj magnum opus, mega recenzijo vseh delov Policijske Akademije hkrati.

    Se vidimo v Hollywoodu.

    Esteban Jardiniero (recenzist, ljubitelj golih žensk s smislom za humor, latino lover, ki je po besedah svojega dekleta v postelji zabaven in vedno pripravi kako presenečenje)

    Aja, in tip, ki zase pravi: "mnogi me verjetno poznajo tudi kot prvega pravega filmskega kritika, saj ocene za filme pišem že petnajst let." Mnogi je understatement.

    http://www.myspace.com/ursyka1980/blog/328818450

    OdgovoriIzbriši
  4. what the fuck is this all a bout :D :D :D

    OdgovoriIzbriši
  5. it's a bout of insanity

    OdgovoriIzbriši